»Zame je zgodba končana«

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. oktober 2016 / 14:02

Zgodba tokratne Glasove preje v Hribarjevi dvorani za kavarno gradu Strmol, katere gost je bil Peter Hribar, nečak zadnjega strmolskega graščaka Rada Hribarja, je hkrati spomin na žalostne strani slovenske polpretekle zgodovine in hkrati opomin vsem nam za prihodnost, da do česa takega ne bi nikoli več prišlo.

Kruta usoda Rada in Ksenije Hribar je z novimi razkritji, njuno rehabilitacijo, izkopom posmrtnih ostankov, potrditvijo njihove pristnosti z DNK analizo in pokopom v družinsko grobnico v zadnjih letih za slovenski narod dobila nove razsežnosti, z opravičilom predsednika države Boruta Pahorja družini Hribar pa za tokratnega gosta Glasove preje Petra Hribarja hkrati tudi svoj epilog. Preden sta voditelj Miha Naglič in Peter Hribar začela pogovor o tej temi, sta se dotaknila drugačne sreče, ki jo je bil le dan, dva pred prejo, deležen sogovornik. Z ženo sta v družbi svojega psa doma v Cerknici na sprehodu po obronkih Slivnice, nedaleč od zadnjih hiš, doživela bližnje srečanje z medvedko in njenim mladičem. Rešilo ju je srečno naključje in pospešen korak, za vedno pa je v spominu ostal strah.

Družina Hribar na vrhuncu moči

Peter Hribar, najmlajši sin Petra Hribarja starejšega, enega od bratov Rada Hribarja iz znane in zelo uspešne podjetniške družine, ki je bila v prvi polovici prejšnjega stoletja na svojem vrhuncu, je po poklicu doktor veterinarske medicine. Svoj prakso je petnajst let opravljal v Cerknici, potem pa je, kot sam pravi, obrnil kompas in zašel v tekstilno industrijo. »Poskušali smo ohraniti blagovno znamko Pletenine, tovarne, ki jo je pred vojno vodil oče Peter. V Cerknici smo odprli manjšo tovarno, a glede na splošno stanje tekstilne industrije v svetu smo jo po 22 letih morali zapreti.«

Poleg tiskarne, tovarne bonbonov Šumi, banke ... je bila v družinski lasti med drugim tudi tekstilna tovarna Pletenina. V meščansko družino Hribar, danes bi govorili o gospodarski in poslovni 'gazeli' v vseh pogledih, se je zakoncema Dragotinu in Evgeniji rodilo kar 13 otrok, ob tem pa je Petrova babica imela še 26 spontanih splavov. »V številni družini so v mladosti za najbolj navihane veljali trije bratje: Rado, Svetozar in moj oče Peter, ki je po smrti mame pri komaj 27 letih bil postavljen pred ultimat – prevzel boš Pletenino, ali pa pozabi, da si Hribar. Tovarna je bila takrat v slabi kondiciji tik pred stečajem, a delavci so mojemu očetu zaupali in verjeli,« o razmerjih v družini pove Peter, ki strica Rada ni poznal, je pa veliko dobrega o njem slišal od očeta in matere, sorodnikov in tudi drugih ljudi, s katerimi je govoril v zadnjih dvajsetih letih, ko je raziskoval ozadje strmolske tragedije. Rado je bil po značaju perfekcionist. Nič ni bilo dovolj dobro in natančno. Tako je skupaj z osebnim prijateljem, arhitektom Miho Osolinom, konec tridesetih let tudi obnavljal grad Strmol, ki mu je želel vrniti podobo iz 18. stoletja. Menda je arhitekta kar zaprl v grajski stolp in ga imel deset mesecev za 'ujetnika', dokler ne opravi svojega dela. »Koliko je plačal za grad in koliko za njegovo prenovo, ne vemo. Dokumentov o tem ni, zagotovo pa gre za velike številke. Strmol je bil njegov otrok in nanj se je ponovno k njemu vrnila tudi žena Ksenija,« je Radov značaj in njegovo podjetnost osvetljeval Peter, ki je obudil tudi spomin na zadnji dan stričeve svobode.

Rado ni imel nobene možnosti za preživetje

»Rado je 4. januarja 1944 prišel v Ljubljano v veliko družinsko hišo v Gradišču, kjer je imel za svoje potrebe urejeno garsonjero, kjer je včasih prespal. Pri nas je ostal na večerji in je bil zelo razburjen, kar zanj sicer ni bilo značilno. Očetu je rekel, da se je prišel poslovit, saj bosta s Ksenijo naslednji dan odpotovala v Švico, kjer bosta počakala konec vojne. Povedal je o grožnjah obeh strani, tako partizanske kot blejskega gestapa. Ko sem pred leti govoril z generalom Ladom Ambrožičem Novljanom, je ta dejal, da so ga opozarjali tudi z osvobojenega ozemlja v Beli krajini, in sicer o nevarnosti v lokalnem okolju na Gorenjskem. Mislil je na lokalno organizacijo VOS-a. Ampak stric tem grožnjam dolgo ni verjel. Mislil je, da se mu ob tem, da je že večkrat pomagal partizanom, bodisi finančno ali materialno bodisi s posredovanjem pri Nemcih, da določene ljudi izpustijo iz zapora, ne more nič zgoditi. Pravzaprav ga je bilo mnogo bolj strah Nemcev,« razlaga Peter; da je imel pred odhodom namen zažgati grad. A sta ga brat in svakinja, Petrova starša, tisti večer le uspela prepričati, naj tega ne stori. Takrat so se videli zadnjič.

Peter Hribar je prepričan, da po vsem tem, kar se je dogajalo med vojno in po njej, predvsem na rdeči strani, Rado ni imel nobene možnosti, da bi preživel. Nekako ni sodil v njihovo shemo, niti takrat, kaj šele po vojni. V nadaljevanju je gost publiki predstavil številne podatke in pričevanja, ki jih je zbral v več kot dvajsetih letih raziskovanja ozadij o pripravah na likvidacijo in o tem, kaj se je tiste januarske noči dogajalo z zakoncema Hribar. Pri tem so se odpirala mnoga vprašanja, na katera zaradi oddaljenosti dogodka, strahu pred resnico, molka vpletenih, uničenja morebitnih dokumentov, tudi živih prič tistega časa je vse manj, najbrž nikoli ne bomo dobili natančnega odgovora. Enako težko si je razložiti, zakaj taka brutalnost pri sami likvidaciji. Kaj je pri tem vodilo deseterico mladih vosovcev?

Le z resnico bomo naredili korak naprej

»Sam sem za njun grob izvedel že leta 1991. Tja me je peljal sin lastnika parcele. Potem sem nalašč utihnil, nisem hotel dvigati prahu, saj je bila to edina priložnost, da bom od ljudi še kaj izvedel. Veliko pogovorov sem v teh letih imel z različnimi ljudmi tu na Gorenjskem in v Ljubljani. Nemalokrat se je zgodilo, da se je o strmolskih še dalo pogovarjati, ko pa sem vprašal po tistih usodnih dogodkih, so se sogovorniki običajno kar naenkrat zavili v molk,« je pred publiko razgrnil Hribar in dodal, da so bili po vojni obsojeni tudi njegov oče, pa strica Svetozar in Zoran. Bili so tudi ob večino premoženja. Rado je izgubil tudi najsvetejše, svoje življenje.

»Ne želim ničesar več dokazovati, ta zgodba je zamene končana. Zadnje dejanje in hkrati moja zahteva je bilo odkritje spominske plošče na gradu Strmol in opravičilo najvišjega predstavnika države, predsednika države Boruta Pahorja, v imenu državljanov Slovenije. To se je zgodilo ravno pred letom dni. Ob stisku rok sva oba prinesla tudi vrtnici in jih prav tako prekrižala. Mogoče sva na ta način tudi simbolično pokazala pot k spravi.« Sam sicer v spravo, vsaj ta trenutek, še ne verjame najbolj. Pot do tja je še dolga, pravi. Še vedno so živi nekateri protagonisti tega dogajanja in žal pogosto že vnaprej ideološko 'zastrupljeni' tudi njihovi potomci. »Sprava je nemogoča, dokler tako rdeča kot bela stran, sam pa dodajam še katoliško cerkev, ne bodo dali na plan dokumentov, ki so še vedno skriti. Iz njih bi izvedeli marsikaj, predvsem pa je treba povedati resnico, če hočemo narediti korak naprej. Dokler ne bo priznanja vseh strani, ne bo sprave,« je več kot poldrugo uro dolg pogovor strnil Peter Hribar, ki je tudi v odgovorih na vprašanja poslušalcev poudaril, da gre Slovenija pri razkrivanju tega dela zgodovine po njegovem kljub vsemu počasi v pravo smer in je na pravi poti, samo vztrajati je treba. Ob zaključku mu je direktorica Gorenjskega glasa Marija Volčjak ob čestitkah podarila pred nedavnim izdano knjigo o še eni uspešni družini Born, ki je živela na tržiškem, z željo, da bi bila tudi o Hribarjih kdaj napisana knjiga. »Morda pa že nastaja,« je v nekoliko duhovitem tonu odgovoril Peter Hribar.