Krivda

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. oktober 2016 / 14:01

Le kam drvi ta svet?, 2. del

»Ja, ja, zelo zgodaj sem zanosila,« mi je odgovorila Sabina, ko je videla moj začudeni pogled. »Nisem še imela 17 let, ko sem spoznala fanta v Kranju, pred kinodvorano. Od mene je bil precej starejši, imel je že skoraj 35 let. Obljubljal mi je raj na zemlji. Bolelo me je srce, vseeno sem se že po nekaj tednih preselila k njemu in pustila brata samega v tisti kloaki.«

»Brez brata sem bila precej izgubljena. Potrebovala sem oporo, nekoga, ki me je vodil, mi svetoval. Beno je bil zelo zaščitniški, imel me je za svojo lastnino, saj mi ni dovolil, da bi še naprej obiskovala šolo. Ko ga ni bilo doma, sem morala delati družbo njegovi mami. Ni govorila slovensko, gledala me je izpod čela in se vsakokrat, ko se ji je zdelo, da je ne razumem, trkala po čelu. Me je pa naučila delati burek, to pa! Hvaležna sem ji. Ko sem rodila, je bilo še slabše. Niti brata nisem smela poklicati in mu zaupati vesele novice. Postala sem zelo depresivna med tistimi štirimi, mračnimi stenami. Hčerko sem odstavljala od prsi, vseeno mi je bilo zanjo. Potem me je Beno do krvi pretepel. Razbil mi je ustnice in zlomil ključnico. Njegova mama me je kontrolirala noč in dan. Beno se je preselil v njeno sobo, ona pa v najino, zakonsko. Nista mi dovolila, da bi šla k zdravniku. Ona me je zdravila z nekakšnimi domačimi zdravili, on pa tako, da me je pretepal. Sploh ne vem, kako sem lahko preživela tisto leto. Pa tudi naslednje. Več kot toliko se ne spominjam, vem le, da je bilo zelo hudo. Spet sem zanosila, in ker sem začela krvaveti, sta me morala odpeljati v bolnišnico. Splavila sem, ni bilo druge rešitve. Nekaj dni sem ostala na opazovanju, ker sem bila zelo slabokrvna. Nekoč me prešine, da bi bil že skrajni čas, da pokličem brata. Dolgo se nisva slišala. Žal ga ni bilo doma. Le neki tuj, moški glas mi je obljubil, da mu pove, kje me najde. Še isti dan me je v času obiskov poklicala oddelčna sestra, naj grem ven, ker me nekdo čaka. Ne morem povedati, kako sem bila brata vesela! Planila sva si okoli vratu in jokala. Predlagal mi je, naj pobegnem, naj Benu otroka kar pustim, da sem pomembna jaz – in nihče drug. Poslušala sem ga in to storila. Žal pa mi je po nekaj mesecih postalo dolgčas po hčerki. Zaradi tesnobe, ki me je napadla, pogosto nisem mogla niti dihati. Iz mamine zaloge steklenic sem vzela eno in jo skoraj na dušek izpraznila. Podkrepljena z alkoholom sem sedla na avtobus, da se odpeljem k Benu po hčerko. Niti pomislila nisem, da ne bi mogla skrbeti zanjo. To, da sem se iz enega 'zapora' preselila v drugega, mi ni padlo na pamet. Bena sem prosila odpuščanja, a me ni hotel slišati. Kot steklo žival me je privezal ob posteljo. Zraven je postavil vedro, kamor sem hodila na veliko in malo potrebo. Mami ni dovolil, da bi mi prinesla enkrat samkrat pokazat mojo punčko. Slišala sem jo, ko je čebljala v kuhinji, jokala ali se smejala. Tudi njo sta pogosto tepla, ker je bila zelo živahnega značaja. Agonija je trajala več mesecev. Zaradi podhranjenosti sem izgubila menstruacijo, tudi shujšala sem do neprepoznavnosti. V dolgih urah samote sem vedno pogosteje začela razmišljati, da bi mi steklenica alkohola prav prišla. Pijana bi pozabila, kaj me je doletelo. Pa še nisem imela devetnajst let!«

Čas do hčerkinega odhoda v prvi razred je Sabina bolj ali manj 'prespala'. Ko je šla prvič na govorilne ure, jo je učiteljica vprašala, ali so se ravno preselili v Slovenijo, ker hčerka zelo slabo obvlada slovenščino. Te besede so jo zadele kot strela z jasnega. Domov grede se je vlekla, kot bi bile noge težke nekaj ton. Potem pa se je pogledala v ogledalo in prvič v zadnjih nekaj letih se je začela zavedati, da to, kar počne, ni nobeno življenje.

»Valila sem krivdo na druge, v resnici pa sem bila jaz tista, ki je vse skupaj zavozila. Tako neumna pa nisem bila, da ne bi tega vedela.« Trenutek 'treznosti' pa ni trajal dolgo. Spet je segla po zalogi alkohola, ki ga je skrivala v ropotarnici. Pijana se je odmajala na balkon in se nagnila čez ograjo. Še danes ne ve točno, ali je padla sama ali pa ji je pri tem kdo malo 'pomagal'.

»Nisem se ubila, ne! Imela pa sem odprt zlom noge in zdrobljeno medenico. Obležala sem v nezavesti, tako da je Benova mama, ki je videla moj padec, mislila, da je po meni. Ni klicala policije, le umaknila se je nazaj v svojo kuhinjo in čakala, kaj se bo zgodilo. Našla sta me dva, ki sta 'špricala' pouk, da sta se šla lahko rolkat. Njima se imam zahvaliti, da sem danes še živa,« pripoveduje Sabina, medtem ko si hitim zapisovati podrobnosti.

Bolečine, ki so spremljale njeno okrevanje, so bile nepopisne. Ni mogla ne sedeti ne ležati. Težka preizkušnja je še zmeraj ni izučila. Potem pa jo je obiskal oče, ki je nekje slišal, kaj se ji je zgodilo. Po več kot sedmih letih sta se ponovno objela.

»Povedal mi je, da je ženska, s katero je živel, umrla za rakom. Da je spet sam in da mu je dolgčas. Bil me je pripravljen vzeti k sebi skupaj s hčerko. Prosila sem ga, da bi se preselil tudi brat, a je dovolil šele potem, ko sem planila v jok in mu zabrusila, da bi bilo bolje, če bi umrla, ker je tako krut. Čez tri mesece, kolikor sem ostala v bolnišnici, sva se s hčerko preselili k njemu. Beno je sprva sploh ni hotel dati iz rok, potem pa ga je pregovorila njegova mama, naj ne bo neumen, da imata idealno priložnost, da se me znebita. S hčerko sva si bili tujki, saj je odraščala praktično brez mene. Oče je uredil vse potrebno, da sem začela dobivati podporo in tudi otroški dodatek za hčerko. Zaradi bolečin, ki so me spremljale noč in dan, sem bila zelo vzkipljiva. Na srečo je oče poskrbel za deklico, kadar nisem mogla. Hčerka je zelo lepo prepevala, bila je učljiva, v šoli je imela same lepe ocene. Nova učiteljica se nad njenim pomanjkljivim znanjem slovenščine ni zgražala, ampak ji je raje pomagala. Že v nekaj mesecih je ujela druge otroke in jih ob koncu šolskega leta prehitela, saj je imela same odlične ocene v spričevalu! O, kako sem bila ponosna nanjo! Začela sem obiskovati psihoterapevta. Šele pogovor z njim mi je praktično odprl oči, da sem začela spoznavati sebe, svoje zavoženo življenje in se postavljati nazaj na noge. Vse travme od otroštva naprej so začele vreti na dan. Kasneje se mi je pridružil tudi brat. On je imel težave pri navezovanju stika z ženskami. Dolgo je celo mislil, da je gej, ker mu ni bilo do tega, da bi se jih dotikal. Oče, ki že dolgo ni več pil, je bil do solz pretresen, ko je izvedel, česa vsega se z bratom spominjava iz zgodnjega otroštva. Prosil je naju odpuščanja za vse grde reči, ki so se nama takrat zgodile.«

Sabina je sklenila, da bo svoje življenje posvetila hčerki. A je bilo laže reči, kot storiti. Še se je navezovala na moške, a vsakič znova po enem in istem vzorcu. Nekateri so jo tepli, drugi zapeljevali v alkohol, eden med njimi jo je celo silil v prostitucijo. Minevala so leta, njena hčerka se je, zlata maturantka, preselila v Ljubljano, kjer je zagrizla v študij medicine.

»Stregla sem očetu, ki je imel hudo obliko sladkorne bolezni, hodila v službo, pomagala bratu, ki je še zmeraj imel težave, gledala televizijo. Življenje pa mi je teklo med prsti, kot da ne bi bilo moje. Ob zelo močni hčerkini spodbudi sem začela delati na sebi. Potrebovala sem veliko opore, da se nisem več smilila sama sebi. Bila sem še mlada, imela sem komaj 38 let, za božjo voljo! Ko za svoje težave nisem več krivila drugih, sem bila na konju!« ponosno zaključi.

(Konec)