Kaj je Slovenija dosegla v tridesetih letih in česa ni

Besedilo: Vitomir Gros
Kategorija: GG Plus / četrtek, 24. junij 2021 / 22:49

Gorenjski glas je želel pridobiti od mene za slavnostno številko časopisa ob tridesetletnici naše domovine Slovenije zapis, kaj je Slovenija dosegla v tridesetih letih in česa ni. Naloga ni lahka, zato se bom omejil le na bistvene dosežke in glavne opustitve dosežkov, ki bi jih lahko, nekatere celo morala doseči.

Trideset let za državo je in ni dolga doba. Primerjati moramo naši pretekli domovini. Kraljevina Jugoslavija je trajala približno 23 let z obema državama SHS vred, komunistična Jugoslavija pa 46 let, če zanemarimo kratkotrajne medvojne nacifašistične okupacijske tvorbe na naših tleh (Mussolinijeva Italija, Hitlerjeva Nemčija, Horthyjeva Madžarska in Paveličeva NDH) in italijansko okupacijo slovenskega ozemlja med obema vojnama.

Glede na dosežena leta torej lahko rečemo, da je naša domovina odrasla in da je, človeško gledano, v svojih najboljših letih. A vendar je treba narediti nekakšno bilanco doseženega in nedoseženega.

Slovenija je dosegla svojo popolno samostojnost, brez kakršnekoli odvisnosti od kogarkoli. Pravzaprav je postala samostojna država že s sprejemom Deklaracije o suverenosti Republike Slovenije 2. julija 1990 na predlog Demosove Liberalne stranke. Neverjeten je bil popoln uspeh Slovencev na plebiscitu. Vse to je fantastičen uspeh, če pomislimo, da je od precej tisoč narodov do tedaj uspelo ustanoviti svoje države manj kot dvestotim! Svobode in samostojnosti nam ne more vzeti nihče več.

Uspeh je tudi, da ji je svojo popolno samostojnost uspelo doseči po poti razdružitve, ki je mednarodno priznan način delitve države, in ne po poti odcepitve, ki je mednarodna skupnost praviloma ne priznava. Tedaj so mnogi, predvsem komunistično usmerjeni politiki, zagovarjali odcepitev, ki je bila usodna za Kraljevino Katango v Kongu. Mnogi še danes govorijo o odcepitvi, kljub opozorilom, da nam taka zatrjevanja lahko škodijo. Namerno?

Samostojnost po poti razdružitve smo lahko dosegli tudi zato, ker slovenska državnost obstaja že od nekdaj, od Norika, plemenske zveze kralja Sama, Karantanije, Vojnomirove Carneole (Kranjske), Pribinove in Kocljeve Panonije, vojvodin Kranjske, Koroške in Štajerske in grofije Goriške (iz katerih je Avstrija črpala svojo državnost in ki so bile državotvorne kronovinske dežele Avstro-Ogrskega cesarstva), dedne nasledstvene pogodbe med Celjskimi grofi in Habsburžani, Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (ki je nastala leta 1918 po odvezi cesarja Karla svojim narodom), Države Srbov, Hrvatov in Slovencev (ki je nastala z združitvijo prvotne SHS s kraljevino Srbijo), Kraljevine Jugoslavije in povojnih DFJ, FNRJ in SFRJ. V vseh teh državnih tvorbah je bil slovenski narod konstitutivni del, kar vse je svetovni javnosti bolj znano kot domači, slovenski. Sploh pa ne smemo pozabiti, da tvori del ustave ZDA prav izrek ustoličevanja slovenskih vojvod na Gosposvetskem polju na Koroškem, ki je do leta 1414 potekal v slovenskem jeziku. In da smo bili Slovenci zadnji branik Evrope pred turškimi vpadi, v bitki pri Sisku so namreč kranjski arkebuzirji Adama Ravbarja in kranjska vojska Andreja Turjaškega dokončno razbili turške sanje po osvojitvi Evrope!

Kljub nasprotovanju mnogih nam je uspelo oborožiti slovensko vojsko in učinkovito zmagati v kratki vojni, ki pa je trajala bistveno dlje, kot mislijo mnogi. Vojna se namreč ni začela šele z odkritim napadom po razglasitvi samostojnosti, temveč mnogo prej, z roparskim zasegom dobršnega dela orožja Teritorialne obrambe, tedaj slovenske vojske, končala pa z odhodom zadnjega tujega vojaka. Tudi to je bil slovenski uspeh, ko so slovenski župani prisilili predsednika Kučana, da je, sicer nerad, uradno nastopil zoper oddajo preostanka slovenskega orožja jugoslovanski armadi.

Vsekakor pa je najpomembnejši uspeh Slovenije, da ji je uspelo konsolidirati gospodarstvo, ki se je v precejšnji meri še pred osamosvojitvijo odtrgalo od razpadlega jugoslovanskega trga in se pravočasno navezalo na zunanje trge. To je po osamosvojitvi omogočilo domovini zadovoljive finančne vire, da je mogla vzdržati pritiske, tuje in domače. Tega na srečo ni mogla preprečiti niti divja privatizacija rdečih tajkunov, pravzaprav rop narodovega gospodarstva, niti tedanji domači medijski pogromi zoper lastno domovino v stilu vsem poznanega radijskega napovednika »Dobro jutro, revščina!«.

Uspeh je tudi, da se je država vsaj delno demokratizirala, sprejela novo demokratično ustavo, ustavne amandmaje k njej, vsaj na videz bolj demokratično zakonodajo, tudi tisto za popravo krivic, ki jih je storil pretekli komunistični režim. Pa čeprav je v njej ostalo še precej zastarele pravne nesnage iz časov komunistične Jugoslavije.

Slovenci smo postali eden najuspešnejših narodov v športu, roman Vladimirja Bartola Alamut je postal svetovna uspešnica, 108-letni Boris Pahor je kot mislec in pisatelj neke vrste svetovna ikona, slovenska znanost in tehnološko inovativna slovenska podjetja so v svetu prepoznavna in uspešna. Uspešni so na vseh mogočih področjih tudi Slovenci, ki so odšli v tujino, ker doma še ni bilo ugodnih pogojev za njihov razvoj.

Vsekakor je eden večjih dosežkov tridesetletne jubilantke, da je državo očistila pretekle onesnaženosti in Slovenijo uvrstila med najčistejše, da je Slovencem omogočila dober standard, kakršnega doslej še nikoli nismo imeli in ki je omogočil, da so naselja, stavbe, okolica in infrastruktura urejeni kot še nikoli. Skratka, poskrbela je za svoje ljudi.

Seveda je Sloveniji ostalo tudi marsikaj doslej nedoseženega, čeprav bi lahko dosegli tudi to in bi zmogli opustiti tudi vse tisto slabo, kar je ostalo iz preteklosti. Z malo več volje in spravljivosti.

Upal sem, da bo državni zbor letos določil nov, resničen praznik upora proti okupatorju 13. maja, ko je leta 1941 v prvem spopadu slovenskih odpornikov s fašističnim okupatorjem na Mali gori pri Ribnici padel Danilo Zelen, vojaški poveljnik TIGR-a. Vendar tega ni zmogel storiti. Zato še vedno praznujemo vsiljeni nam 27. april, ki je praznik zavezništva komunistov s Hitler-Stalinovo vojno navezo s silami osi, kajti le to in kolaboracijo komunistov z nacisti pomeni ta razvpiti praznik. Edini na svetu kolaboracijo z nacisti 76 let po vojni praznujemo le še mi, Slovenci. Duh vojne kolaboracije komunistov z nacisti je še vedno premočan, tako kot sejanje strahu med nasprotnike te kolaboracije in sejanje laži in obrekovanj proti TIGR-u. Molk o TIGR-u bo treba prekiniti in popraviti zlagano zgodovino. Tigrovcem se bo morala slovenska oblast opravičiti za vse tegobe, ki so jim jih storile njene predhodnice. Slovenci moramo biti ponosni na TIGR-ovo borbo proti fašistom kot prvo v Evropi. Resnico o TIGR-u moramo svetu razložiti, kot je to storil takoj po vojni angleški zgodovinar Taylor.

Sloveniji ni uspelo popraviti lažne zgodovine o naši preteklosti, daljni in bližnji. Tudi šolstva, ki našim otrokom še vedno predava zlagano zgodovino, ni uspela povsem demokratizirati. Pravosodnega sistema ni prilagodila evropskim demokratičnim normam. Kot edina ni sprejela Resolucije Sveta EU št. 1461 o obsodbi nacizma, fašizma in komunizma. Ni zadovoljivo uredila vprašanja medvojnih in povojnih morij, grobišča še niso pietetno urejena. Ni še dosegla narodne sprave na temelju resnice, priznanja, kesanja in medsebojnega odpuščanja med sprtimi deli slovenskega naroda. Ni sprejela ustrezne deklaracije o narodni spravi, ki jo je tako vztrajno zagovarjal, spisal in glede novih dognanj sproti popravljal prav pokojni kranjski odvetnik Stanislav Klep. Ker ni sprejela predloga Liberalne stranke o razdelitvi družbene lastnine Slovencem v celoti, so počasi slovenske oblasti pretežni del slovenskega industrijskega in trgovinskega premoženja z zemljo vred razprodale tujcem – kot sramotno sporočilo svetu, da ne znamo upravljati svojega premoženja!

Slovenija se ni debirokratizirala, na mnogih področjih ima bistveno preveč uradništva, njih število se stalno povečuje, ker ni poenostavila in zmanjšala števila predpisov. Ni zmanjšala davčnih obremenitev gospodarstva in prebivalstva na normalno mero, zato je gospodarstvo slabo konkurenčno na svetovnem trgu. Slovenija bo morala vse to še storiti in ustvariti gospodarstvu ugodno in naklonjeno okolje.