Vsak mora izhajati iz sebe

»Zgodaj je treba začeti, če želimo, da se telo plesalca prav razvija in ima dovolj časa,« pravi osemnajstletni Beno Novak, ki je svoje srce pustil na parketu sodobnega plesa. Na prvi pogled bi ga težko prepoznali kot plesalca – mlad fant z dolgimi lasmi, ki pa svoje misli razpreda tako odraslo in vneto, da mu gre več kot verjeti, da je Slovenija za razvoj mladega sodobnega plesalca enostavno premajhna. Kdaj ste bili pa vi nazadnje na predstavi sodobnega plesa?

Hiperaktiven otrok

Beno je svojo plesno pot začel pri desetih letih. Običajno se plesalci, preden začnejo s sodobnim plesom, običajno preizkusijo v drugih zvrsteh, Beno pa je že od vsega začetka v sodobnem gibu. Zase pravi, da je bil hiperaktiven otrok, zato se je poskusil v številnih športih, vse od košarke, nogometa, namiznega tenisa itd., potem pa mu je mami predlagala, naj začne plesati. Misel mu sprva ni prav nič dišala, dokler ni v šoli za eno od predstav s svojo sošolko pripravil nastopa, v katerem sta plesala. Z njo sta potem odšla do koreografinje Saše Lončar, ki je bila nad točko navdušena, Benu pa je Saša odprla nov svet, od katerega se ni več ločil. Od takrat naprej pleše pri Kulturnem društvu Qulenium.

Odločitev za Umetniško gimnazijo

Beno za Sašo Lončar pravi, da je čudovita pedagoginja, ki mu je sodobni ples sprva nevsiljivo predstavila skozi igro, zgodbe in improvizacijo, nato pa z vedno zahtevnejšimi nalogami – z igro vlog, vživljanje v različne osebnosti, vse pa prilagojeno posamezniku glede na njegove sposobnosti. Po osnovni šoli se je Beno hitro odločil, da bo ples del njegovega vsakdanjika, zato se je vpisal na smer sodobni ples v okviru programa na Umetniški gimnaziji na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana. Njegov urnik je precej natrpan, saj imajo na gimnaziji štiri dodatne ure, saj potrebujejo tudi tehnične treninge, poleg tega pa večinoma vsi dijaki plešejo še v svojih skupinah, kar pred nastopi pomeni še dodatnih deset do petnajst ur treninga na teden. Kot plesalci morajo biti vrhunsko telesno pripravljeni, temu primerna je tudi disciplina na šoli. Tako lahko na leto pri predmetu balet manjkajo le enkrat ali dvakrat, da dobijo pozitivno oceno. Šolanje zaključijo z maturo, na kateri si lahko med predmeti izberejo tudi balet. Benu se zdi takšna vzgoja zelo dobra, ob tem pa prizna, da je vse skupaj precej zahtevno, zato je včasih težo uskladiti urnik, na katerem ostane zelo malo prostega časa.

Želja po študiju v tujini

Beno za slovensko sodobno plesno sceno nima veliko pohvalnih besed, saj meni, da je slabo razvita, kar se vidi tudi po obisku tovrstnih predstav. Razloge vidi predvsem v tem, da imamo veliko slabih predstav, ki pri ljudeh puščajo občutek, da je sodobni ples nekaj nenavadnega in čudnega. Veliko jih je tehnično dovršenih, a se pri tem tudi zaključi. Velikokrat gre za prikaz nekega plesnega materiala, ni pa čustev – ljudi pripeljejo do smeha, ne pa do žalosti ali strahu. Beno meni, da je potrebna prava mera vsega, vsekakor pa je treba izhajati iz sebe. Ples mu ne pomeni igre, ampak vživljanje v vlogo: »Najti moraš primere, ko si se srečal z določenimi čustvi, in to postaviti na oder.« Po gimnaziji si zato želi študija na ugledni belgijski šoli Performing Arts Research and Training Studios, za katero je že opravil prvi krog sprejemnih izpitov, drugega pa se bo lotil po opravljeni maturi. Zakaj ravno Belgija? Beno navdušeno pove, da je tam center sodobnega plesa, da je kultura obiskovanja predstav visoko razvita, podpora javnosti pa za sabo potegne tudi to, da plesalci lahko živijo od sodobnega plesa. To pa ostaja Benove največja želja, zaradi česar mu je Slovenija zaenkrat še malce pretesna.