Pohota v okviru sorodstva

Arcari je sicer večkrat videl Pokorna obiskovati hčer, nikdar pa ga ni ljubosumje popadlo tako kot takrat, da je podžgan z njim zvrtal luknjico v svoja vrata kakih pet palcev nad tlemi, da bi videl pod omaro, kaj se dogaja v sosedovi spalnici.

Videl pa ni nič, v sobi je bilo mračno in vse tiho, slišal ni nobenega govorjenja, ljubosumje ga je neznosno mučilo.

Čez nekaj časa je prišla Emilija na hodnik (gank) in rekel ji je, da bi rad spregovoril z njo nekaj besed. Peljal jo je v sobo za služinčad, kjer jo je preiskal in našel na njej sledi spolnega občevanja. Ugotovil je:

»Ti si mokra!« Odvrnila mu je, da je pričela krvaveti, pa jo je zavrnil:

»To ni nobena kri, to je seme nekega moškega in ta moški je tvoj oče!« In nato naj bi mu priznala, da naj bi jo skrunil oče. Naslednji dan da mu je priznala, da jo je oče razdevičil pri 16 letih in vse zapisala v pismu. Njega, Arcarija, da je nato pooblastila, da ga je poslal očetu. Arcari je poslal prepis pisma Pokornu z grožnjo, da dokler bo živ, svoje hčere niti pogledati ne sme, sicer ga bo Arcari ovadil zaradi zločina krvoskrunstva.

Zatem je prvega septembra Emilija vse priznala možu in ta naj bi prišel k Arcariju in mu dejal, da že dalj časa opaža razmerje med svojo ženo in njenim očetom ter med njo in Arcarijem, vendar da je iz vse te zgodbe »naredil špekulacijo« in od tasta Pokorna prejel 20.000 gld kot ceno za svoj zakon. Arcari je zatrjeval, da je ljubil Emilijo do nezavesti in da bi dal vse, da bi prišlo do sporazumne ločitve zakona. Ko ga je Ambrož zavrnil, pa je Arcari izbruhnil in v besu umazano perilo predal v pranje sodišču.

Sodišče je spoznalo, da je Arcari od trenutka dalje, ko se je zavedal, da ne bo sporazumne ločitve in nadaljevanja razmerja z Emilijo, zapadel v pobesnelost, kar naj bi se videlo tudi v njegovih pismih. Sodišče je povzelo, da je bil Arcari v svoji ljubosumnosti ves nor in je Emilijo obtožil občevanja z očetom, vendar je ona malo pred očetovim obiskom občevala z možem, kar je ta tudi potrdil. Pismo, v katerem je priznala občevanje z očetom, je bilo povsem očitno narekovano pod prisilo. Očitano krvoskrunstvo je bilo plod Arcarijevega skrajnega ljubosumja in želje po posesti Emilije.

Po drugi strani pa je bil Emiliji Arcari všeč, prav tako njegovo laskanje in dobrikanje. Prav tako naj bi Ambrož vedel za Arcarijevo razmerje z Emilijo že prej in naj temu ne bi (odkrito) nasprotoval. Če sta bila ljubimca, bi bilo ne nazadnje možno tudi, da je Arcariju priznala krvoskrunstvo in da je napisala pismo prostovoljno po njegovem nareku, ne po prisilnem diktatu.

Ker sta bila najverjetneje res ljubimca, se sodišče tudi ni odločilo, da bi proti Arcariju uvedlo preiskavo glede obrekovanja in nasilja. To bi mu bilo res težko dokazali, glede na njegovo grozovito strast, ljubosumnost in težak temperament pa tudi ne bi bilo pametno soočenje z Emilijo, (ki bi bilo potrebno za dokazovanje), ki je bila takrat visoko v blagoslovljenem stanju. Preiskavo so ukinili, ker zločina krvoskrunstva ni bilo moč dokazati, prav tako ne obrekovanja in nasilja.