Še vedno so povezani

Letošnje srečanje prve generacije malih maturantov iz Železnikov je bilo posebno, saj je minilo sedemdeset let, odkar so zapustili nižjo gimnazijo.

V šolskem letu 1950/51 je nižjo gimnazijo v Železnikih zapustila prva generacija učencev. Nekdanji sošolci in sošolke se srečujejo na vsakoletnem srečanju, ki vselej poteka prvo sredo v juniju. Letošnje srečanje je bilo jubilejno, saj je minilo sedemdeset let, odkar so zapustili šolske klopi. Takrat je nižjo gimnazijo končalo 32 učencev; dvajset je še živih, nedavnega srečanja v restavraciji na Češnjici pa se jih je udeležilo 13.

V razredu so bili učenci, rojeni med letoma 1934 in 1937. Med vojno namreč ni bilo šole, zato so jih združili. V nižji gimnaziji na Otokih so znanje nabirali po njenem odprtju leta 1948, novo šolo pa so pomagali graditi tudi učenci, saj so namesto telesne vzgoje imeli udarništvo. Učitelji so bili strogi, a so jih tudi veliko naučili, sta povedala koordinatorja srečanja Marinka Rejc in Peter Gortnar. Njihov razrednik je bil Jože Zupančič, ki jih je učil slovenščino, risanje, petje ... Januarja letos so izgubili še zadnjo učiteljico Francko Gortnar Mlakar, ki je umrla pri 96 letih.

»Sošolci smo bili zelo povezani. Živeli smo veliko bolj skromno, vendar bolj zadovoljno,« je poudarila Rejčeva in dodala, da so vse do danes ostali prijatelji. Do šestdesete obletnice male mature so se srečevali na pet let, od tedaj pa se srečujejo prav vsako leto. Na srečanjih radi poklepetajo o letih, ki so jih preživeli skupaj, pa tudi o kasnejšem življenju. Po končani nižji gimnaziji so se namreč razkropili po Gorenjski, nekateri pa tudi izven njenih meja. Eno od sošolk je življenjska pot vodila celo v Zambijo.