Poročal varuh športnikovih pravic

Varuh športnikovih pravic in nekdanji vrhunski športnik Kranjčan Rožle Prezelj je lani obravnaval 56 primerov.

Institut varuha pravic športnikov in strokovnih delavcev v športu v okviru ministrstva za izobraževanje, znanost in šport deluje od aprila 2018. Za varuha je bil za petletni mandat imenovan nekdanji vrhunski atlet Rožle Prezelj. V torek je prestavil svoje delo in ugotovitve letnega poročila za preteklo leto.

Kot je poudaril, lahko po treh letih delovanja, številčni in vsebinski pestrosti primerov utemeljeno zaključimo, da se je varuh kot institut preventivne zaščite v obliki nudenja in pridobivanja informacij, usmerjanja, svetovanja in posredovanja pri reševanju sporov dodobra uveljavil v slovenski športni javnosti. Število primerov, ki jih obravnava, narašča. Če je v letu 2108 obravnaval 43 primerov, jih je bilo lani 56. »Iz analize obravnavnih primerov in izkušenj zaznavam trend, da se športne organizacije ne zavedajo javnih statusov v zadostni meri, predvsem javnega statusa krovnosti v športu ali panogi,« med drugim navaja Rožle Prezelj. Leto 2020 opiše kot specifično, največ obravnavanih primerov pa se je nanašalo na vprašanja, povezana z epidemijo covida-19, ter na 34. člen Zakona o športu, ki govori o prostih prestopih športnikov. »Vpliv epidemije na pravice športnikov in strokovnih delavcev ter vpliv na športno aktivnost lahko razdelimo v dve obdobji. V spomladanskem delu so bili prizadeti predvsem profesionalni športniki. Ti so bili prepuščeni nemilosti zaradi izgube socialne varnosti predvsem zaradi ustavitve lig in nezmožnosti opravljanja poklica, zaradi česar so ostali brez prihodkov in socialne zaščite. Posledično se je izkazalo, da je potrebna večja pozornost civilne športne sfere in družbena odgovornost športnih organizacij, da uredijo in zaščitijo športnike, ki s športno aktivnostjo ustvarjajo dohodek in od tega dohodka tudi živijo. Na drugi strani pa se je slovenski model v celotni krizi izkazal kot dober, kajti sistem zaposlovanja vrhunskih športnikov v javni upravi je tej kategoriji športnikov omogočil socialno varnost in stabilnost. Enako velja tudi za mlade obetavne športnike, ki prejemajo športne štipendije, saj večji delež sredstev prejemajo iz javnih virov. Prav tako so športne organizacije, katerih večji del financiranja temelji na javnih sredstvih, manj občutile zapiranje športa. Vsi ti deležniki v športu so krizo občutili manj kot organizacije in športniki, ki so komercialno usmerjeni in večji delež sredstev ustvarjajo na trgu. V jesenskem delu zapiranja športne aktivnosti zaradi epidemije pa je do izraza prišel povsem drug element športa oziroma športne aktivnosti, ki je vezan predvsem na telesno aktivnost mladine in vseh ranljivih družbenih skupin, kot so npr. starejši in invalidi. Prizadeta je bila družba, predvsem zaradi vloge športa, ki jo ima ta za zdravje slovenske družbe, socializacijo, preživljanje prostega časa... Iz različnih poročil lahko povzamemo, da je splošno zapiranje športne aktivnosti, ki jo izvajajo športna društva v Sloveniji, vplivalo na upad gibalnih sposobnosti predvsem mlajših starostnih skupin, pri čemer se bodo razsežnosti negativnega vpliva gibalne in motivacijske sposobnosti mladih in iz tega izhajajoče posledice za družbo, posledično pa tudi za tekmovalni šport, najverjetneje pokazale šele v prihajajočih letih. Prav tako lahko pričakujemo, da se bo socialni status športnikov odražal tudi na dostopnosti in enakih možnosti otrok do programov športa,« je povzetke obdobja epidemije covida-19 v lanskem letu povzel varuh športnikovih pravic.

Na novinarski konferenci je sodelovala tudi ministrica za izobraževanje, znanost in šport prof. dr. Simona Kustec. Strinjala se je, da je bilo leto 2020 zaradi epidemije zahtevno, ter dodala, da je šport s svojim razumevanjem, strpnostjo in solidarnostjo predstavljal velik zgled.