Puhar za enaindvajseto stoletje

Kranjčana Janeza Puharja, izumitelja ene od izvirnih metod fotografije na steklo, je širša javnost začela spoznavati šele v novem tisočletju. Aljaž Primožič v Kabinetu izumitelja Puharja ponuja muzej, iluzijo, fotografski atelje in zabavo.

Stojim pred vhodom v Kabinet izumitelja Puharja na Tomšičevi 13 v kranjskem starem mestnem jedru. Ta je v družbi Layerjeve hiše in Jenkove sobe, dveh sosedov – slikarja in pesnika – na oni strani ulice. Le nekaj sto korakov nas loči tudi od hiše v Reginčevi ulici, kjer se je leta 1814 rodil in, potem ko je kot duhovnik deloval in prebival po več slovenskih krajih, leta 1864 tudi umrl izumitelj ene od izvirnih metod fotografije na steklo Janez Puhar.

Vstopim v družbi idejnega pobudnika, snovalca in vodje Puharjevega kabineta Aljaža Primožiča, grafičnega oblikovalca, v zadnjih letih pa tudi aktivnega promotorja kulturnega turizma v mestu Kranj. Ob pričakovanju poučnega, iskrivega in zabavnega na razstavi v sobi na desni strani hodnika najprej izvemo nekaj bistvenih podatkov o Janezu Puharju, njegovem življenju in delu, o svetlopisu, kot je fotografijo na steklo sam poimenoval, na ogled pa so tudi replike šestih njegovih fotografij, ki so se ohranile do danes, ter sedme, ki je domnevno, kot je prepričan moj vodič, pa zagotovo, tudi Puharjevo delo.

Osvetljeni panoji z znanjem o fotografu so z razstave iz leta 2008, ki jo je v sodelovanju z Natašo Robežnik, Petro Puhar in Vasjo Doberletom, oblikoval prav Aljaž Primožič. »Leta 2004 sem na razpisu za turistični spominek Kranja dobil prvo nagrado za svoj Svetlopis. Šlo je za Puharjevo repliko fotografije na steklo. Takrat mi je naš izumitelj zlezel pod kožo in me nikoli več ni zapustil,« se spominja sogovornik; da se je s kasnejšo razstavo začela Puharjeva zgodba odvijati tudi za širše množice, seveda ob tem, da ves čas njegovo ime po svetu promovira tudi kranjsko Fotografsko društvo, ki nosi njegovo ime.

»Sam pravim, da je Puhar posnel prvi selfie oziroma sebek, saj je svojo tehniko izpopolnil do te mere, da je za osvetljevanje motivov potreboval zgolj petnajst sekund. To mu je omogočalo, da je ljudi lahko portretiral z veliko natančnostjo,« izumiteljevo delo v 21. stoletje postavlja Primožič in nas najprej popelje v svet iluzij.

Čudesa v sobi iluzij

Mimo muzejske trgovine s ponudbo stekleničk z motivi s Puharjevih fotografij in različnimi polnitvami nas pot popelje v sobo iluzij. Na voljo je kup predmetov in orodij, s katerimi se podajamo v svet iluzij. Ob njih beremo: fenakistoskop, benhamov disk, cilindrična anamorfoza, resnično ogledalo, iluzija vrtečih se kač, hermanova mreža, iluzija »kavarniških opek«, iluzija negativa. In naprej še animirana optična iluzija, vrteča knjiga, obratna perspektiva, iluzija votlega obraza, dvoumna cilindrična iluzija … Izraze bi si lahko pojasnili z brskanjem po spletu, tu si njihovo delovanje ob kratkih razlagah ob vsakem orodju pojasnimo v živo z lastnim preizkusom. »Fotografija je bila od samega začetka mišljena kot optična prevara. Le kako je možno za vedno ujeti trenutek na neko ploskev?« meni Primožič, ki je v sobo postavil različne optične igrače iz konca 19. in 20. stoletja. Nekaj jih je kupil, večino pa izdelal sam ali s prijateljem v domači delavnici. Soba za velike in male, ko naše oči pretentajo razum.

Fotografiranje po starem

V tretji sobi, ki je približek fotografskega ateljeja iz 19. stoletja, se vodič za trenutek spremeni v fotografa tistega časa, mojstra v fraku s cilindrom na glavi. »Tak studio sem videl v Muzeju in fotoateljeju Seidel v Češkem Krumlovu in sem zgodbo takoj povezal z našim Janezom Puharjem. Na ta način bi lahko njegovo zgodbo prilagodili za 21. stoletje.«

Nazaj v Puharjev čas se lahko povrnemo tudi obiskovalci, za kar je na voljo nekaj meščanskih oblačil. Seveda tu lahko ustvarjamo sebke, pred kamero obscuro pa nas postavi tudi vodič in nam z nekaj sodobnimi fotografskimi triki ponudi izdelavo našega osebnega portreta na steklu.

Ker je Puhar pisal tudi pesmi in je znal igrati več instrumentov, v sobi najdemo tudi star harmonij. »Do njega sem sicer prišel po naključju. Ko sem urejal te prostore, mi ga je ponudil znanec, in ko sem na njem zagledal tablico z imenom izdelovalca Anton Tramte – Medvode, sem vedel, da sodi v ta atelje. To je bil namreč moj praded, organist in izdelovalec ter popravljavec harmonijev in orgel.«

Ob harmoniju, ki seveda še deluje, je pred smetiščem rešena stara slika z motivom svetnika Antona Padovanskega. »Babica mi je vedno govorila, naj prosim tega svetnika, kadar česa ne najdem. Tukajšnja slika pa ima prav posebno vlogo,« je skrivnosten naš starodobni fotograf.

Zabava v doživljajskih igrah

V podaljšku sobe je namreč dolg delovni pult s številnimi mojstrovimi, lahko bi rekli pripomočki, od stekleničk z različnimi tekočinami, vrečkami s kemijskimi sestavinami, priročnim orodjem in skrivnostnimi navodili. »Tu se začne zabava. Na način, kot ga poznamo v sobah pobega, s pomočjo ugank in kodiranih sporočil, se lahko dokopljemo do Puharjeve še neodkrite skrivnosti, njegovega skrivnega laboratorija.« Razlika je torej velika, tokrat ne bežimo iz Kabineta izumitelja Puharja, ampak poskušamo najti formulo, ki nam bo pomagala poiskati sobo, ki bo pričarala fotografijo v barvah.

Tu pa je še druga doživljajska igra, v kateri se podamo v lov na izgubljeno fotografijo. »To je način raziskovanja skritih kotičkov mesta, zato se podamo na bližnji Glavni trg in sledimo navodilom ter v nadaljevanju doživimo nekaj nepričakovanih presenečenj,« dodaja Aljaž Primožič, ki je projekt ustvarjal zadnji dve leti, v prihodnjih dneh pa ga bo po nekaj poskusnih vodenjih po Puharjevem kabinetu odprl tudi za obiskovalce. Pripravil je že spletno stran www.timetravel.si, kjer je moč dobiti več podatkov o Kabinetu izumitelja Puharja. Oblikovalec Puharjeve zgodbe za 21. stoletje Aljaž Primožič v letošnjem poletju, ko bomo bržkone več dopustovali v domačem okolju, računa na na prve obiskovalce iz Kranja in Gorenjske, kasneje pa tudi drugih koncev države. Kako že rečejo fotografi? Pa dobro svetlobo.