Iz izgnanstva v domovino

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. junij 2020 / 13:04

Ob dnevu slovenskih izgnancev, prvih množičnih žrtev fašizma in nacizma po okupaciji Slovenije leta 1941, se Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945 z izdajo brošure spominja vračanja Slovencev iz izgnanstva pred 75 leti.

V nedeljo, 7. junija, je bil dan slovenskih izgnancev, vsebina letošnjega dneva pa je namenjena 75. obletnici vrnitve iz izgnanstva v domovino. Ob tem jubileju je društvo izgnancev Slovenije 1941–1945 poleg drugih knjig in brošur izdalo tudi manjšo publikacijo z naslovom O vračanju Slovencev iz izgnanstva pred 75 leti. Njena avtorica je predsednica društva Ivica Žnidaršič, katere družina je bila prav tako izgnana med drugo svetovno vojno.

Med vojno je bilo izgnanih osemdeset tisoč Slovencev, tretji rajh je zanje organiziral okrog štiristo izgnanskih taborišč po vseh pokrajinah, ki jih je takrat okupirala Nemčija. Avtorica navaja, da je bilo v Nemčijo izgnanih 45 tisoč Slovencev, na Hrvaško deset tisoč, 7500 v Srbijo, 2500 na Madžarsko. Pred izgonom je pobegnilo 17 tisoč Slovencev. Med izgnanci je bilo več kot dvajset tisoč otrok, mlajših od deset let. Izgnanci so bili poslani v nemška koncentracijska taborišča in na prisilno delo v Nemčijo in Avstrijo, kot cenena delovna sila so delali v rudnikih, kamnolomih, tovarnah, pri graditvi cest in železnic, pri kmetih, ženske kot dekle v nemških družinah, prisilno so delali celo otroci. »Nikoli ni bila narejena nobena raziskava, koliko Slovencev je umrlo v izgnanstvu. V društvu izgnancev smo zbrali podatke in imena 2485 Slovencev, umrlih v Nemčiji in drugih krajih izgona. Ta imena so objavljena v posebni brošuri in tudi na panojih v zbirnem taborišču za izgon Slovencev v Brestanici. Imena še zbiramo,« med drugim v brošuri zapiše Ivica Žnidaršič.

Podrobneje se posveti vračanju slovenskih izgnancev, beguncev in prisilnih delavcev. Že med vojno je bila ustanovljena organizacija UNRRA za koordiniranje repatriacije izgnanih oseb, leta 1944 pa so nekatere evropske države, med njimi tudi takratna Jugoslavija, podpisale večstranski dogovor, s katerim so v skladu z resolucijo UNRRA podpisale večstranski dogovor, s katerim so zagotovile dobro organizacijo in hitro repatriacijo izseljenih oseb. Izgnancem so priskrbeli začasna zatočišča in zbirne baze, v katerih so čakali na vrnitev v domovino. Nekateri so bili v njih več mesecev. Organizirani transporti s slovenskimi izgnanci so se vračali junija, julija, avgusta in septembra 1945, nekaj celo šele v letih 1946 in 1947. Pomembno vlogo pri tem so imele organizacije Rdečega križa, piše Ivica Žnidaršič.

Ministrstvo za socialno politiko je v Sloveniji ustanovilo štab za repatriacijo, ki je izdal odlok, ki je odrejal, kako je treba poskrbeti za izgnance, ki so se vračali v domovino. Leta 1945 je organiziral okoli štirideset sprejemališč s skupno zmogljivostjo več kot štirideset tisoč oseb. Na Gorenjskem so pod Komisijo vojnega področja oz. Odsekom štaba za repatriacijo Jesenice delovale baze na Jesenicah, Bledu, v Gozdu - Martuljku, Kranjski Gori, Radovljici, Kranju, Škofji Loki, Kamniku, Domžalah in Tržiču. Najdlje je delovala baza v Kamniku. Repatriacijski center za slovenske izgnance in druge žrtve vojnega nasilja, ki so se po končani drugi svetovni vojni vračali v domovino, je bil tudi uršulinski samostan v Mekinjah. Skozi to bazo se je vračala tudi družina Ivice Žnidaršič. Ena izmed baz je bil tudi kamniški grad Zaprice, kjer je Društvo izgnancev Slovenije pred leti odkrilo spominsko ploščo. Petinsedemdeseta obletnica vračanja slovenskih izgnancev je dobra priložnost, da mlade generacije seznanijo z genocidno politiko do Slovencev med drugo svetovno vojno, oblasti pa ponovno spomnijo na še neporavnano gmotno škodo, nastalo v tem času, še poudari Ivica Žnidaršič.