Pravljica v rimah

Darja Čadež je mlada škofjeloška ilustratorka, avtorica otroške pravljice Miška Rubi in zlati list in tudi naj osebnost letošnjega januarja v Škofji Loki. Pisanje se ji je zdelo zanimiva izkušnja, predvsem ker se je na koncu odločila, da bo pisala v rimah. Podpisuje se tako pod besedilo kot ilustracije.

Pravljica Miška Rubi in zlati list je nastala zato, ker se je njena avtorica odzvala na javni natečaj domače občine. Vendar knjižice v prosti prodaji ne najdemo, saj gre za darilno izdajo, namenjeno novorojenčkom v občini Škofja Loka. Imajo pa jo v Knjižnici Ivana Tavčarja v Škofji Loki, ki je pravljico tudi izdala, in kolikor je avtorici znano, je po njej precej povpraševanja ter je kar naprej izposojena. Na voljo je še v nekaterih drugih knjižnicah po Sloveniji.

Darja Čadež šteje 25 let, je diplomirana biologinja, ki trenutno opravlja izobraževanje, da bo lahko poučevala predmet biologija na srednjih in osnovnih šolah. Razloži nam, od kod veselje do risanja in slikanja. »Pred petimi leti sem imela lažjo poškodbo noge in sem morala bolj kot ne mirovati. Takrat mi je bilo kar precej dolgčas. Nekje sem našla stare vodenke iz osnovne šole in se odločila, da jih uporabim. Precej hitro sem ugotovila, da mi risanje leži, in kadar se je našel prosti čas, sem kaj narisala. Navdušila sem se nad akvarelno tehniko. Ustvarjanju pa sem se malce bolj posvetila in dobila tudi več volje lani, ko smo zaradi razmer ostajali doma.« Čadeževa je namreč zelo aktivna na številnih področjih, tudi v domači Škofji Loki, kjer je med drugim že dvajset let tabornica, sedaj načelnica društva tabornikov.

Miška Rubi in zlati list je njen prvi takšen izdelek. Ko se je dokončno odločila in se prijavila na razpis, ji je kolegica, ki je vzgojiteljica in s katero sta se o pravljici veliko pogovarjali ter razvijali idejo zgodbe, svetovala, naj jo spiše v rimah. »Nimam izkušenj z otroškimi knjigami in sem najprej seveda povprašala, kaj je otrokom sploh všeč. Izvedela sem, da imajo otroci radi pravljice v rimah, ker si jih na ta način precej lažje zapomnijo. Pa sem poskusila. Tudi z rimanjem kakšnih posebnih izkušenj nisem imela, ampak pri tabornikih obstaja tradicija, da zadnji večer eden za drugega spišemo kratke odseke v rimah.« Tako se je po pomoč obrnila še k eni od tamkajšnjih prijateljic.

Pravljica Darje Čadež ima dva nauka: prvi je, da je prijateljstvo več vredno od zlata in je pravzaprav največje bogastvo; drugi pa je, da je ravno tako pomembno sodelovanje. V njej ne najdemo res negativnih likov, postavljena pa je v okolje Škofje Loke.

»Pravljica pripoveduje o miški Rubi, ki živi pod Homanovo lipo. Najde zlati list in se odloči, da bo ugotovila, od kod je prišel. Odpravi se na grad in na poti srečuje različne prijatelje, ki se ji pridružijo pri iskanju odgovora. Skupaj pridejo do Starega gradu. Ni bil pogoj, vendar se je meni zdelo fino, da izberem določene domače lokacije, ker gre vseeno za škofjeloško zgodbico. Tako sem vključila Homanovo lipo, staro mestno hišo, Hudičevo brv, Stari grad in pot do gradu. Potem druščina na Starem gradu naleti na pohlepno kačo Zvijo, ki ima zlato bukev in želi zlato le zase. Najprej jo poskušajo prepričati, da bi zlate liste razdelila, pa se tudi sami malce sprejo med seboj. Hitro ugotovijo, da brez sodelovanja ne bo šlo, a ko skoraj obupajo nad Zvijo, ta začne jokati in jim razkrije, da nima prijateljev in se zato skriva v svojem zlatem bukovem raju. Na koncu se tako sklenejo nova prijateljstva.«

Zanimalo nas je, zakaj se je avtorica odločila za živalske like.

Darja Čadež se zasmeje, da ima kot biologinja rada živali, a po drugi strani, pravi, lažje riše živali kot ljudi.  Glavnim likom v pravljici je dala nekatere človeške lastnosti, nam pa razloži še, da se na trenutke njena domišljija prepleta z realnostjo. V pravljici tako na primer nastopa sovica Kivi, za katero je avtorica dobila navdih v pokojnem papagajčku. Samo še ježek manjka druščini, ki se odpravi na svoje popotovanje, rečemo na glas, a tudi nanj Čadeževa ni pozabila.  Namuzne se, odpre knjižico na eni od živopisnih strani in pokaže na mali smerokaz, na katerem je narisan ježek – vključila ga je pač na drugačen način.

Čeprav je bilo avtorico na začetku strah pisanja, je ugotovila, da to niti ni tako grozno. Prizna, da če je ljudje ne bi toliko spodbujali k prijavi, je vprašanje, če bi to res storila. Sedaj ji ni žal, poudari pa, da bo še vedno izbrala ilustracijo pred pisanjem. Trenutno išče idejo za like natečaja otroške ilustracije v tujini. Ponovno gre za pravljico. Ugotavlja, da jo te resnično privlačijo. Upa pa, da bo v prihodnosti našla čas še za kakšen podoben projekt, kot je bila zgodba o miški Rubi in njeni druščini – in tega se tudi mi že zelo veselimo.