Nasmejani in prijazni

Blejska tržnica (2)

Mojca Kržišnik prihaja z Lancovega pri Radovljici. Na njeni stojnici smo lahko izbirali med različnimi izdelki iz industrijske konoplje s kmetije Pr' Knapč, medtem ko se je tokrat iz Krnice na tržnici oglasila Simona Ferčej. Tu je bil za ponudbo pravzaprav »kriv« brat Tilen Soklič (Kmetija Pr' Andreco), ki je za nekatere svoje izdelke tudi že dobil različna priznanja. Njegov moto je: uživajmo domače. Predvsem gre za izdelke iz ribeza, celo Anino skrivnost najdemo vmes, vino iz črnega ribeza.

Z različnimi »poljubi« iz aronije je stranke nagovarjal Dragan Stamenkovič, ki je takoj povedal, da za vsem kar vidimo na stojnici, stoji Radmila Lapuh z blejske Kmetije Pr' Obvak. Razložil nam je še, da ljudje največ posegajo po stoodstotnem soku aronije, pri katerem je poudaril pomen pitja in dodal: »Vsak dan po malo. To ima največji učinek.« Pokazal nam je še manjšo vrečko s prahom iz ročno obrane in posušene aronije, po katerem je tudi kar veliko povpraševanja. »V njem ni sladil, ni dodatkov in ljudje ga radi vmešajo k jedem, kot so to smutiji, kosmiči, jogurti in podobno.«

Alenka Zupan je na tržnici predstavila drugačne izdelke: dekoracije iz jute. Prihaja s Kupljenika pri Bohinjski Beli, izdelke pa ustvarjata z moževo sestro Ano Bauman. Marija Žvan (Kmetija Pr' Vandrovcu) se je oglasila iz Bohinja oziroma okolice Bohinjske Bistrice. Konec tedna, ko smo mi obiskali Blejsko tržnico, je razveseljevala nedeljske stranke. Z Vrabčevimi tekočimi dobrotami iz Pliskovice na Krasu pa se je na tržnici na Bledu ustavila tudi Anica Repnik, sicer Šenčurjanka.

Na enem koncu tržnice je pozornost pritegnila še razstavljena suha roba, na drugem potujoča mesnica. Uroš Poglajen in Šmartnega pri Litiji pravi, da se na Bledu ustavi večinoma vsak konec tedna. Vilma Govže pa iskreno in brez dlake na jeziku spregovori o življenju suhorobarke. Epidemija ji je odnesla ogromno dela. Če ne bi imeli doma malo kmetije, bi v teh časih težko preživeli. Včasih je veliko prodajala na sejmih, sedaj so časi, kakršni so. Pred leti, se spominja, je prodala veliko cekarjev, pručk, sit, navadnih in brezovih metel, sedaj je vesela, če proda kakšno pleteno košaro za kruh in še kakšno nujno malenkost. Kje so časi, ko so šli cajne in koši, sita za moko in grablje za med, skomigne z rameni. A kljub težki situaciji je Govžetova optimistična gospa.

Blejska tržnica – kot smo že v prvem nadaljevanju ugotovili – se je dobro prijela. Nekateri ponudniki so stalni, eni pridejo ob sobotah, drugim so bližje nedelje, včasih kdo odide, vedno pa se pojavi tudi kakšen nov, prav vsem pa sta skupni prijaznost in nasmejanost. (Konec)