
Obletnica dogovora o dvojezičnih tablah
V ponedeljek je minilo deset let od podpisa Memoranduma o dvojezičnih krajevnih napisih na Koroškem, ki sta ga v Celovcu ob prisotnosti predstavnikov osrednjih slovenskih organizacij podpisala takratna državni sekretar Josef Ostermayer in koroški deželni glavar Gerhard Doerfler. Memorandum je določil postavitev dvojezičnih krajevnih tabel v 164 krajih dvojezičnega dela Koroške, v katerih se je v popisu leta 2001 za Slovence izreklo najmanj 17,5 odstotka prebivalcev, čeprav odločba avstrijskega ustavnega sodišča določa, da je za postavitev dvojezične table dovolj deset odstotkov slovensko govorečih. Ta določba je bila s strani uradne avstrijske in koroške politike prezrta! Po potrditvi memoranduma in sprejetju ustreznega zakona v avstrijskem parlamentu je bila prva dvojezična krajevna tabla slovesno postavljena 16. avgusta leta 2011 v Železni Kapli.
Danes, deset let po sprejemu Memoranduma, so pogoji za preživetje slovenske narodne skupnosti na Koroškem boljši, čeprav ostajajo nekatere obljube neuresničene. Pri Narodnem svetu koroških Slovencev poudarjajo, da so bila pogajanja pred desetimi leti marsikdaj fiktivna, saj je bil seznam krajev, upravičenih do dvojezičnih zabel, napisan že prej, pri tem pa so sodelovali tudi predstavniki Republike Slovenije, koroških domoljubnih organizacij in predsednika dveh krovnih organizacij Slovencev na Koroškem. Narodni svet in njegov predsednik dr. Valentin Inzko sta se v pogajanja vključila kasneje, zlasti zaradi pritiskov, miru v deželi in obljub, ki so jih dajali pogajalci. Te obljube pa še danes niso uresničene pri zagotovitvi normalnega delovanja Slovenske glasbene šole, pri zagotavljanju dvojezičnosti na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, pri javni rabi slovenščine na občinski ravni, na uradih in na sodiščih in pri uradnem priznanju slovenščine kot drugega deželnega jezika, je zapisal Narodni svet. Do uresničevanja zapisanega v Memorandumu je kritičen tudi odvetnik mag. Rudi Vouk iz civilne iniciative Slovenski konsenz za ustavne pravice. V njem je bilo obljubljeno še marsikaj, pa je do danes neuresničeno. Prepričan je, da je bila zamujena priložnost, ko bi lahko slovenska narodna skupnost dosegla še boljši položaj. Večina Korošcev je bila že pred tem za sožitje, vendar so manjkali pogumni politiki, ki bi znali izkoristiti to priložnost. Zato pa lahko manjšini strahopetnih politikov že desetletja uspeva, da se to ne zgodi.