Pohota v okviru sorodstva

Papeževa žena je možu med prepirom že večkrat očitala, da ima za ženo hčer, in ne nje. Februarja prejšnje leto (1837) je hči rodila otroka, za katerega so vedeli povedati, da je od njenega očeta Franca. Njena mati in Frančeva žena je te govorice zavračala, češ da je hči zanosila z nekim fantom iz okolice Litije, hči sama pa je otroka pripisovala nekemu vojaku iz Fužin.

Jernejčičeva je Frančevi hčeri oponesla, da je vendar gnusno kaj takega početi z očetom, a ji je ta odvrnila, da jo je oče le »malo po trebuhu pošlatal«. Tudi neka druga priča je vedela povedati, da je pred leti žena pritekla iz hiše in vpila: »Ti imaš svojo hčer za ženo, vrag naj te vzame!«

Franc Papež je bil sicer rojen Žužemberku, star 80 (!) let, brez premoženja, gostač. Na zagovoru je dejal, da je dovolj, če pove, da je star osemdeset let in da česa takega ne bi mogel početi, še najmanj pa s svojo lastno hčerjo.

Sedemindvajsetletna hči Marija je trdila, da ima otroka z nekim neznanim vojakom in da Jernejčičevi lažeta.

Deželno sodišče v vsem tem ni videlo dovolj osnove za kazenski pregon krvoskrunstva in je odstopilo od preiskave.

Domače hčere, ki so jih očetje »uporabljali« namesto žena, so bile največkrat tiho, in da so takšni primeri prišli oblasti na uho, so poskrbele govorice, ki jih je bila oblast katerikrat le pripravljena preveriti. V letu 1844 so preverjali, ali sta bila krvoskrunstva po pravici obdolžena Jožef Zupan (46) in njegova hči Mina (20). Jožef je bil vdovec, kajžar v Mlinem (Bled), in je imel poleg Mine še tri nepreskrbljene otroke.

Zdravniški pregled je pokazal, da Mina ni bila več nedolžna, vendar pa zdravnika seveda nista mogla ugotoviti, kdaj in na kakšen način je nedolžnost izgubila. Bila je »srednje postave, neumnega videza, zelo slabih umskih sposobnosti ter zelo zanemarjene vzgoje«. Znakov nosečnosti ni bilo, pa tudi dva dni pred pregledom je imela mesečno čiščo.

Oba sta očitano priznala. Hči je dejala, da ji je oče zagrozil, da bo drugače morala od hiše, oče pa je to zanikal, češ da ji s tem sploh ne bi mogel groziti, ker je vedel, da njegova trapasta hči ni sposobna za nobeno delo, torej ne bi mogla živeti nikjer, razen doma. Oba sta vedela, da delata greh, Mina samo ni vedela, da je to tudi kaznivo. Oba sta prosila za milo kazen in obljubila poboljšanje.

Jožefa so tako obsodili na en mesec zapora z enodnevnim postom vsak teden, Mino pa na osem dni.

Tudi naslednjo preiskavo je sprožil ljudski glas. Okrajno sodišče Vipava je leta 1857 na podlagi govoric, da brivec in muzikant v Vipavi Štefan Žonta (44, rojen v Otlici), nečistuje s hčerko Katarino (rojeno 16. novembra 1843), jo poklicalo na zagovor (kako značilno – namesto polnoletnega moškega storilca so na zagovor najprej poklicali mladoletno žensko žrtev!, op. p.).

Ta je na sodišču povedala, da je prejšnje poletje v hosti z očetom nabirala suhljad. Potem ko sta že nabrala potrebno količino drv, ji je rekel, naj sede, da mu bo obirala uši na glavi. Dekle je sedla, oče se je ulegel zraven, ji položil glavo v naročje in ona mu je začela obirati uši.