Kosovelove Zbrane pesmi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 29. oktober 2013 / 23:00

»Vse je ekstaza, ekstaza smrti! Zlati stolpovi zapadne Evrope, kupole bele – (vse je ekstaza!) – vse tone v žgočem, rdečem morju; sonce zahaja in v njem se opaja tisočkrat mrtvi evropski človek. – Vse je ekstaza, ekstaza smrti. – / Lepa, o, lepa bo smrt Evrope; kakor razkošna kraljica v zlatu legla bo v krsto temnih stoletij, tiho bo umrla, kot bi zaprla stara kraljica zlate oči. – Vse je ekstaza, ekstaza smrti. – / Ah, iz oblaka večernega (zadnjega sla, ki oznanja Evropi še luč!) lije kri v moje trudno srce, joj, in vode ni več v Evropi in mi ljudje pijemo kri, kri iz večernih sladkih oblakov. – Vse je ekstaza, ekstaza smrti. – / Komaj rojen, že goriš v ognju večera, vsa morja so rdeča, vsa morja polna krvi, vsa jezera, in vode ni; vode ni, da bi opral svojo krivdo, da bi opral svoje srce ta človek, vode ni, da pogasil bi z njo žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi. / In vse je večer in jutra ne bo, dokler ne umremo, ki nosimo krivdo umiranja, dokler ne umremo poslednji … / Joj, v to pokrajino, še v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to, solnce večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki? Še v to? / Morje preplavlja zelene poljane, morje večerne žgoče krvi, in rešitve ni in ni, dokler ne padeva jaz in ti, dokler ne pademo jaz in vsi, dokler ne umremo pod težo krvi. Z zlatimi žarki sijalo bo solnce na nas, evropske mrliče.«

V gornjih vrsticah sem si dovolil nekaj, česar ne bi smel; slovito Kosovelovo pesem Ekstaza smrti sem »razverzil«, jo prepisal v pesem v prozi. Rezultat je še zmeraj vrhunski, pesem se tudi v tej obliki lepo bere, verz je bil tudi v izvirniku »svoboden«, vsebina je pa itak ista. Da ne govorim o njeni presenetljivi aktualnosti, še posebej v teh dneh, pred dnevom spomina na mrtve, ko malo več razmišljamo o smrti in z njo povezanih rečeh. – Če še nimate nobene zbirke tega izjemnega pesnika in tudi če imate le katero od njih, si zdaj lahko privoščite vse njegove pesmi v eni knjigi. Študentska založba je izdala njegove Zbrane pesmi, zbrala in uredila jih je Neža Zajc; ni jih povzemala po že objavljenih, ampak je izhajala iz rokopisov, ki jih hrani NUK, vrnila se je k izvirom. Spremno študijo je napisal Igor Grdina. Kosovel je večen. Za življenja je izšel le delček njegovega opusa, Integrali so prvič izšli šele 1967, Zbrano delo v treh knjigah še pozneje, vse pesmi v eni knjigi smo dobili šele zdaj. Prihodnje leto bo že 110 let od pesnikovega rojstva, njegove pesmi pa so neverjetno žive.