Kraljica slovenskih praznikov

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Nasveti / petek, 2. april 2021 / 12:07

Na mizi se v veliki stekleni vazi bohotijo mačice in spomladanske vejice, iz katerih lahkotno bingljajo pisani prhi. Na okenski polici so se kar naenkrat pojavili rumeni piščančki in keramični zajčki, ki v košaricah nosijo čokoladne dobrote, čez nekaj minut pa bom pred šopek rumenih narcis postavila kokosovo in orehovo potico. Tako tradicionalno, ki sem jo – strogo, brez odstopanj in eksperimentiranja – zamesila po receptu stare mame.

Tudi letos ne bo nič s sobotnim blagoslovom šunke, hrena, rdečih pisanic in drugih velikonočnih dobrot, ki smo jih, vsaj pri nas, po tradiciji vedno skrili pod bel prtič pletene košare in sva bila midva z bratom tista, ki sva na sobotno popoldne s skrajno previdnostjo nosila težki košari proti cerkvi. Letos se v teh velikonočnih dneh vrtim po kuhinji. Tudi študij mi dopušča dobro mero prostega časa, ki sem se ga odločila koristno »zapakirati« v obliko prvih dveh potic, temno modrih in nežno vijoličnih marmornih pirhov, mlečne pletenice in šunke v testu.

In prav potica je tista, ki skoraj klišejsko predstavlja slovenske praznike in tradicijo, in tista, ki gospodinji prinaša ponos ali sramoto. Najbolj značilna velikonočna potica naj bi bila sicer pehtranova, saj zeleni nadev svežega okusa zelo lepo zaokroži pomladansko vzdušje. A se pri nas enostavno ne moremo upreti orehovi in se z njo zadovoljno sladkamo tako za veliko noč kot božič. Poleg pehtranove in orehove pa ponekod velikonočni zajtrk zaokroži tudi rozinova, lešnikova, rožičeva ali makova potica, različne vrste gibanic in pogač, krapcev ali celo potic z eksotičnimi sadeži, korenčkom in zelišči, ki so pri vsakdanjem kuhanju postala nepogrešljiva sestavina.

Po pravilih si lahko potico privoščimo šele na velikonočni zajtrk, ko se noge naših miz krivijo pod težo dobrot, ki odražajo še eno nepogrešljivo značilnost slovenskih praznovanj. Obilico hrane, ki na trenutke že skoraj preseže mejo zdravega in se po dolgih druženjih kaže na neprijetno napihnjenih trebuhih in lenobnih pogledih, ki so iz začetnega zadovoljstva prešli v obžalovanje neobrzdane požrešnosti.

In napočil je torej »dan D«, dan, ko sem si opasala predpasnik, pograbila debelo kuharico in se prebila do slavnega recepta za potico. Za testo sem strogo sledila zapiskom v knjigi, tudi spekla sem jo v potičniku, sledila pravilu 1 : 1 (debelina nadeva naj bo enaka debelini testa), a ker mladi ne moremo iz svoje kože, sem del orehovega nadeva tokrat zamenjala s kokosovim. In po tihem, na skrivaj, so vsi po vrsti prednostno hvalili letošnjo noviteto. Meni je bila potica v ponos, kaj pa vam?