Ure, kazalci in čas

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gorenjska / torek, 30. marec 2021 / 14:56

V nedeljo sem se zbudila ob 8.29. Številka je bila izpisana na ekranu telefona, ki sem ga s pogledom ošvrknila takoj, ko sem odprla oči. Dolgo sem spala, mi je šlo skozi misli; in nato: ne, ne, ponoči smo premaknili ure ... Hip za tem je dan postal čisto običajna nedelja. Zajtrk, brkljanje po hiši, kratek sprehod, kosilo, hiter obisk staršev, in že sem najprej z mislimi, potem pa kmalu tudi fizično pri delu za službo. Nič posebnega, dan, kot vsi drugi.

Pa se še spomnim, kakšen dogodek je bil včasih prehod iz zimskega v poletni čas in obratno. Nad tem, da bomo spali uro manj kot sicer, smo negodovali že nekaj dni pred tem in bili potem ves teden nerazpoloženi, ker se še nismo prilagodili "novemu" času. Spomnim se, da je oče že večer prej na vseh urah v hiši premikal kazalce in da smo še par dni po prehodu na novi režim ob dogovoru "se dobimo ob devetih" drug drugega spraševali, ali po starem ali po novem času.

Tako imenovani poletni čas so si izmislili v začetku 19. stoletja, z namenom, da se bolje izkoristi dnevna svetloba oziroma, kot so rekli takrat, da bi ljudje delali in ne spali, ko že sije sonce, ter tako prihranili nekaj energije. Na območju nekdanje skupne države so ga uvedli v začetku osemdesetih in vse odtlej tudi v Sloveniji, tako kot v večini evropskih držav in ZDA, vsako leto premik ure za šestdeset minut naprej opravimo v noči na zadnjo nedeljo v marcu.

V zadnjih letih smo se veliko pogovarjali o smiselnosti prehajanja na poletni čas in nazaj. Zdelo se je, da argumenti govorijo v prid ukinitvi tega ostanka klasičnega industrijskega obdobja. Evropska komisija je že konec leta 2018 napovedala, da bo ukrep odpravljen že leto kasneje, države članice pa naj bi se same odločile, ali bodo za stalno uvedle poletni ali zimski čas.

A zgodilo se ni nič – do epidemije covida-19, ki je z obzorja odločevalcev pa tudi nas, navadnih ljudi, odpihnila veliko večino za življenje manj usodnih tem.

Ljudje smo prilagodljiva vrsta. Po letu dni, odkar živimo z virusom in vsemi njegovimi posledicami, smo se navadili na cel kup stvari, ki so bile še dobro leto in pol nazaj za večino nepredstavljive. Življenje se pač spreminja. Moja mama je z dela vsak dan prihajala natančno ob 15.20. Nepredstavljivo bi bilo, če bi se k delu spravljala tudi ob nedeljah proti večeru, tako kot se jaz. A nekatere navade pač odhajajo v zgodovino in tudi s prestavljanjem urnih kazalcev bo nekoč tako. Pravzaprav se je nekako že: generacija, ki je vsako zimo in pomlad s prstom prestavljala kazalce na uri, je bila generacija mojih staršev. Že moja večinoma samo še pogleda na telefon – in živi naprej.