Pripovedovalec zgodb in življenja

Matevž Košir je letos praznoval devetdeset let. Spomin mu še zelo dobro služi in je prava zakladnica informacij iz življenja v preteklosti. Z devetimi leti je odšel z doma na Dolgih Njivah za pastirja v Suhi Dol, kjer je ostal in skrbel za kmetijo. Danes z ženo Slavko živita mirno življenje. Po svojih zmožnostih pomaga na kmetiji, na kateri gospodari sin, in skrbi za muzej starin, ki ga je uredil v skoraj štiristo let stari kašči. Dobil je tudi občinsko priznanje.

Šentjošt – Matevž Košir se je rodil 19. avgusta 1931 na Dolgih Njivah (pri Mihovih) v Poljanski dolini. Poleti je tako praznoval devetdeset let.

Pri devetih za pastirja

»Nikoli si nisem mislil, da bom prišel do te starosti. Devetdeset let je šlo hitro, prehitro. Postavili so mi mlaj, prišli so sosedje. Seveda smo imeli tudi družinsko praznovanje. Zdravje mi še kar nekako služi, le slišim slabše. Delal sem v hrupu, preložil veliko lesa in tudi to se verjetno pozna. Pred kratkim sem si poškodoval še prste na roki, tako da trenutno ne morem delati. Res je, kot pravijo, da je kmet na dopustu le takrat, ko se poškoduje,« je začel pogovor ob obisku na njegovem domu v Suhem Dolu (hišna številka je pod Šentjošt), kjer živita z ženo Slavko, rojeno Oblak, iz Brebovnice. Od njega je mlajša štiri leta.

Že zgodaj je moral od doma. Star je bil komaj devet let. Še dobro se spomni, kako je zvečer prišel oče domov in mu povedal, da gre zjutraj h Koširju v Suhi Dol, na kmetijo starega očeta, za pastirja. Tam je ostal za vedno. »Mama mi je dala nekaj oblačil in mi rekla, naj ubogam, ne odgovarjam in naredim, kar mi bodo ukazali. Pet let sem pasel ovce. To je bila moja služba. Zgodaj zjutraj, še ponoči, sem gnal ovce na pašo, bil ob pol osmih že nazaj doma, se umil in šel v Lučine v šolo. Kadar je bilo veliko dela, je šola morala počakati in sem ostal doma,« je povedal. Ima izjemno dober spomin, zato ne čudi, da je bil pripovedovalec za več kot sto zgodb za knjigo ljudskih pripovedi iz župnij Lučine in Šentjošt, ki je izšla lani. Izdala sta jo njegov brat Tone Košir, upokojeni zdravnik, in hčerka Milena Igličar, prav tako zdravnica, specialistka ginekologije in porodništva. Najbolj se spomni povojnih let, ko je moral obvezno voziti les. »To je bilo zame hudo. Nisem imel nobene mladosti, škodovalo pa očitno tudi ni,« pove. Tisto obdobje je vplivalo tudi na njegovo šolanje. »Po vojni sem bil star 14 let. V šolo v Šentjošt sem moral na preverjanje znanja. Deset nas je prišlo. Na paši sem veliko bral, vse me je zanimalo. Poleg tega nas je bilo veliko otrok, kar 15, bil sem osmi po vrsti. Učili smo se eden od drugega. Dobil sem vprašanja iz zgodovine (o Napoleonu ...), moral sem računati ... Vse sem znal, učiteljica me je kar gledala. Ocenila me je s štiri in pol in pojasnila, da grem lahko s tem spričevalom tako na poklicno šolo kot na gimnazijo. Pri Koširjevih sem ostal najstarejši moški pri hiši in bil zato določen, da bom prevzel kmetijo. Ni bilo možnosti, da bi šel naprej v šolo. Ko je leta 1952 umrla stara mama Barbara, mi jo je namenila, do prepisa pa je minilo še kar nekaj let, saj se je zapletlo. Veliko je bilo dela. Kmetijo je bilo treba obnoviti,« je obujal spomine v družbi žene. »Ko sem jo spoznal, sem začel živeti,« se mu zaiskrijo oči. »Poročila sva se leta 1960, kar pomeni, da je minilo že več kot 61 let. Prav lepo se imava. Sva samostojna, preskrbljena. Res sva zadovoljna, da bo le še naprej tako. Imava pet otrok: Barbaro, Mileno, Matjaža, ki doma gospodari, Marka in Andreja. Pomagali so doma in študirali. Res so bili pridni. Nobenemu od njih nisva ničesar branila. Izbrali so tisto, kar jih je veselilo. Med seboj so prijatelji, dobro se razumemo. Zelo sva vesela, da je tako. Imava tudi dvajset vnukov in štiri pravnuke,« nadaljuje. Pred poškodbo je šel še vsak dan v hlev, kosil, grabil, popravljal orodje ... Pri Koširjevih je v hlevu sedemdeset glav živine, ko sta začela, jih je bilo dvanajst.

Vedno gledal tudi širše

Že v težkih povojnih časih je veliko svoje energije vlagal v preživetje in napredek kmetije, vedno pa je znal gledati tudi širše. Bil je pobudnik in sodelavec pri številnih projektih, ki so pripomogli k vsestranskemu razvoju vasi. Pred več kot desetimi leti je uredil ogleda vreden muzej starega kmečkega orodja v domači kašči, ki je stara verjetno blizu štiristo let in naj bi bila prvi zidani objekt v vasi. Letos mu je Občina Dobrova - Polhov Gradec podelila srebrni grb za pomemben prispevek pri ohranjanju podeželske kulturne dediščine in vsestransko delo pri razvoju krajevne skupnosti. »Kaščo smo nameravali porušiti. Zet se s tem ni strinjal. Dal je pobudo, da bi bil v njej muzej. Bili smo starokopitni, nič nismo metali stran, tako da smo imeli doma precej starega orodja in drugih starin, ki sem jih obnovil. Prinesli so jih tudi drugi,« pove. V njem je staro kmečko orodje, staro pohištvo, telefoni, šivalni stroji (eden celo iz leta 1846), blagajna, kolo, predmeti iz druge svetovne vojne, slike, knjige, fotografije ... »Enkrat sem začel šteti in prišel do dva tisoč, potem sem se pa naveličal,« je odgovoril na vprašanje, koliko predmetov je v muzeju. Muzej je odprtega tipa, pred covidom-19 ga je obiskalo veliko skupin, od otrok do upokojencev, sedaj je obiska razumljivo manj. Čeprav Koširjeva kmetija ne leži več na območju Gorenjske, pa se imata oba z ženo še vedno za Gorenjca. »Rojena sva bila na Gorenjskem, bolj sva vezana na gorenjsko stran, proti Lučinam in naprej. Imam tudi še vozniški izpit, tako da se do Škofje Loke še lahko zapeljem. Tudi Gorenjski glas imam naročen že več kot šestdeset let in ostajam na tekočem z dogajanjem,« še pove.

Za konec seveda ne moremo mimo vprašanja o receptu za dolgo življenje. »Veliko sem pregaral in videti je, da je pomagalo. Zaslužna je tudi žena, ki skrbi za dom. Dobro kuha. Jeva kmečko hrano in imava red: zjutraj ob osmih, ob poldne in ob šestih zvečer. Zagotovo pripomore tudi, da imava mirno življenje. Več kot šestdeset let sva že skupaj, pa se samo bojim, da ne bi bila več. Ne razumem ljudi, ki se ločujejo. V najini starosti ni druge želje kot zdravje,« je zaključil.