Prešernovi nagrajenci za fotografijo

V Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju se izteka fotografska razstava del šestih dosedanjih prejemnikov Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Vrhunec razstave so ob slovenskem kulturnem prazniku obeležili s predstavitvijo monografije Prešernovi nagrajenci za fotografijo.

Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prvič so bile podeljene leta 1947.

Poslanstvo Galerije Prešernovih nagrajencev je predstavljanje kulturnih in umetniških dosežkov, nagrajenih z omenjenima nagradama. V več kot dvajsetletnem delovanju galerije je poleg predstavljanja lavreatov nastajala tudi stalna zbirka likovnih del, ki naj bi slovenski in tuji javnosti pokazala, kako odlična je slovenska umetnost od druge polovice 20. stoletja pa vse do danes. Poleg slik, risb, kipov, grafik in videov v stalni zbirki zavzema pomembno mesto tudi fotografija. V galeriji hranijo vse portrete Prešernovih nagrajencev, ki od leta 1996 nastajajo skozi objektiv Toneta Stojka. Z razstavo Prešernovi nagrajenci za fotografijo se je v stalni zbirki z najnovejšimi podarjenimi deli občutno povečal opus Stojana Kerblerja, Joca Žnidaršiča, Borisa Gaberščika, Milana Pajka in Zmaga Jeraja. »Stojan Kerbler je galeriji podaril kar 177 fotografij, pri čemer velja poudariti, da jih je razvil sam v lastni temnici,« pojasnjuje vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Marko Arnež. Lani so sicer v stalno zbirko z donacijami in z nekaj nakupi skupaj pridobili kar 246 umetniških del, od tega 223 fotografij. Razstava in katalog sta poklon šestim nagrajenim fotografom, ki so se tokrat prvič predstavili na taki skupinski razstavi.

Od začetka podeljevanja nagrad do letošnjega leta je bila nagrada Prešernovega sklada za fotografijo podeljena petkrat, Prešernova nagrada za življenjsko delo pa dvakrat. Nagrade Prešernovega sklada, ki so jih prejeli fotografi Joco Žnidaršič (1977), Stojan Kerbler (1979), Milan Pajk (1981) in Tone Stojko (1984), so bile eden od mejnikov pri prepoznavanju kreativnega potenciala fotografije, ki jo lahko označimo za osrednji vizualni medij moderne kulture oziroma za najbolj množično zvrst moderne likovne umetnosti. Zadnji je tako imenovano malo Prešernovo nagrado prejel Boris Gaberščik (2018), medtem ko je veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejel Stojan Kerbler (2020), za življenjsko delo na likovnem področju pa Zmago Jeraj (2009), ki je na tokratni razstavi predstavljen s fotografijami.

Na razstavi, ki jo je Marko Arnež pripravil v sodelovanju s kustosom Gorenjskega muzeja ddr. Damirjem Globočnikom, so Boris Gaberščik, Stojan Kerbler, Milan Pajk, Tone Stojko in Joco Žnidaršič predstavljeni z desetimi fotografijami, ki spadajo v cikluse oziroma ustvarjalna obdobja, za katere so prejeli nagrado Prešernovega sklada, in z desetimi fotografijami po lastnem izboru. Poseben sklop na razstavi je dodatni izbor fotografij Stojana Kerblerja. Pokojni Zmago Jeraj je predstavljen z desetimi fotografijami iz umetnikove zapuščine. V veliki večini so subtilni trenutki fotografskega zajetja realnosti uresničeni v analogni črno-beli fotografiji. Med njimi so tudi posnetki, ki spadajo v antologijske preglede zgodovine slovenske fotografije.

Ob tem se sicer pojavlja vprašanje, zakaj je bila oziroma je fotografija zapostavljena pri podeljevalcih najvišjih državnih nagrad za kulturo, a na to ni enoznačnega odgovora. Kot v uvodnem nagovoru v monografiji ugotavlja Marko Arnež, mogoče zato, ker je fotografija spremljala že tako številne nagrajene umetnike Božidarja Jakca, Vena Pilona, Gojmirja Antona Kosa, Miho Maleša, Lojzeta Spacala … in bila pri tem mnogokrat 'priprava' za pomembnejša likovna dela v drugih tehnikah.

Vseh šest avtorjev je predstavljenih tudi v obsežni monografiji. Na skoraj dvesto straneh ob njihovih nagrajenih in izbranih fotografijah avtorje predstavlja ddr. Damir Globočnik, na voljo pa so tudi bistveni izvlečki iz obrazložitev k nagradam.

Joco Žnidaršič

je leta 1977 prejel nagrado Prešernovega sklada za reportažno fotografijo. Opravil je pionirsko delo pri sprejemanju sodobnih pristopov, ki jih je spodbudila svetovna reportažna fotografija. Pred objektivom njegovega fotoaparata so se zvrstili različni politični, kulturni, gospodarski in športni dogodki. Kot fotoreporter Dela je med prvimi lahko obiskal Kitajsko, Tajsko, Irak in Afganistan. Med temeljnimi potezami Žnidaršičevega fotoreporterskega pristopa je osebna, prizadeta naravnanost do dogajanja pred objektivom.

Nagrado Prešernovega sklada je prejel za sklop fotoreporterskega dela, ki ima izrazito socialno angažiran značaj. Med prvimi pri nas je snemal fotografske reportaže. Za fotoreportažo Zgodba izpod Triglava je leta 1977 prejel nagrado World Press Photo.

Stojan Kerbler

je leta 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada za ciklus fotografij Haložani. Leta 2020 mu je bila podeljena Prešernova nagrada za življenjsko delo. Sredi šestdesetih let preteklega stoletja je začel fotografirati kmečke obiskovalce, ki so ob semanjskih dneh iz Haloz prihajali na Ptuj (ciklus Portreti s ptujskih ulic). Od leta 1972 je fotografiral Haložane v njihovem domačem okolju (ciklus Haložani). Uporabil je širokokotni objektiv, ki zahteva bližino snemanja in omogoča zajetje širšega zornega kota. S Haložani mu je uspelo vzpostaviti topel odnos, zato ti pozirajo sproščeno, brez zadrege. Kljub preprostemu življenju so ljudje srečni, povezani z bivanjsko resničnostjo, okoljem in življenjskimi procesi, kot je klanje prašiča (ciklus Koline). Kerbler je fotografiral tudi v tovarni aluminija v Kidričevem in na pustnem karnevalu na Ptuju. Od leta 2008 fotografira ptujska dvorišča. Fotografije praznih dvorišč pripovedujejo zgodbe o nekdanjih lastnikih, ki so zgradili mogočne stavbe, in novih stanovalcih, ki so jih prilagodili svojim potrebam.

Milan Pajk

je leta 1981 prejel nagrado Prešernovega sklada za razstavo fotografij v razstavišču Arkade v Ljubljani. Spada med fotografe, ki so v sedemdesetih letih preteklega stoletja prekinili tradicionalno estetsko usmeritev klubske fotografije na Slovenskem. Bistva fotografije ne vidi v dokumentarnem registriranju resničnosti, temveč v možnosti za izražanje in formuliranje določenih umetniških stališč. Fotografije iz serije Travelog (1974–1977) so fotografski dnevniki Pajkovih potovanj, pri katerih v ospredje stopa beleženje fotografovih občutkov. Pri ciklusu Podobe mojih misli (2015) se realnost krajinskih ambientov spreminja v abstrakcijo.

Tone Stojko

je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada za razstavo gledaliških fotografij v letu 1983. Tone Stojko je prvo gledališko predstavo posnel leta 1969, nekaj let pozneje pa je sklenil, da bo načrtno fotografiral predstave Eksperimentalnega gledališča Glej, Drame SNG Ljubljana, Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana in Mestnega gledališča Ljubljana. Pri fotografiranju v gledališčih se je oprl na fotoreporterske izkušnje. Na fotografijah je mogoče začutiti dinamiko, napetost in energijo gledališkega dogajanja. Pri ciklusih Telo v igri (črno-bele fotografije iz sedemdesetih let in barvne fotografije z začetka 21. stoletja) je Stojka zanimal vizualni odtis, ki ga gibajoče se telo pusti na fotografskem zapisu. Od leta 1996 redno fotografira Prešernove nagrajence.

Zmago Jeraj

je leta 2009 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Zmago Jeraj je v fotografiji videl enakovredno izrazno sredstvo slikarstvu, grafiki in risbi. Kot akademsko izobražen likovnik je imel v FK Maribor eno ključnih vlog pri oblikovanju t. i. fotografije mariborskega kroga (skupinska razstava 1971), za katero sta bila značilna urbana motivika in črn rob fotografij (znak za kopiranje negativa brez kompozicijskega izreza), ta je prisoten tudi pri Stojanu Kerblerju. Med zadnjimi Jerajevimi fotografskimi ciklusi so bile fotografske grafike: digitalne fotografije, pri katerih je z računalniškimi orodji spreminjal barvno intenziteto in dodajal nenavadne, absurdne motivne poudarke.

Boris Gaberščik

je leta 2018 prejel nagrado Prešernovega sklada za fotografije ciklusov Salve et Coagula (lat. Raztopi in strdi) in Von dieser Welt (nem. Od tega sveta). Z veliko kamero fotografira tihožitja oziroma kompozicijske študije, ki jih sestavlja iz vsakdanjih, zavrženih ali pozabljenih predmetov. Uporablja veliko kamero, filme nizke občutljivosti in zaprte zaslonke, ki omogočajo globinsko ostrino. Ekspozicije so dolge, tudi nekajminutne. Svetlobni vir je manipuliran z mehčalcem, tako da nastane vtis notranje svetlobe predmetov, ki na fotografijah dobijo nadrealen značaj in simbolni pomen. Aktualni Gaberščikovi ciklusi so Fort Forno in Fort Benedetto (poimenovana sta po obalnih trdnjavah v Istri) ter Ospedale.