Jožica Puhar – graditeljica in humanistka

Kakšen je bil ženski delež pri demokratizaciji in osamosvajanju Slovenije?

Kot volivke so bile ženske prav gotovo tako odločne kot moški – sicer bi bil plebiscit ne izglasovan tako prepričljivo. Če pogledamo osebe, ki nastopajo v omrežjih slovenske pomladi (http://www.slovenska-pomlad.si/), je od več kot 850 omenjenih oseb žensk okoli dvesto ali slaba četrtina.  

Še manj je bilo v nove organe oblasti izvoljenih žensk. Le redke med njimi so bile deležne večje medijske slave. Med tistimi prvograditeljicami Republike Slovenije, ki so se odrskim lučem izognile, jim bo pa zgodovina zapisala častno mesto, je Jožica Puhar (19. marec 1942), ob Katji Boh edina ministrica prve Vlade Republike Slovenije.

Gospa mnogih darov: glasbenica, športnica (atletika, strelstvo …), raziskovalka. Po opravljeni prvi stopnji študija prava odločitev: »Imela sem ponudbo iz Nemčije za igranje flavte v nekem ansamblu. Moj partner pa je želel poroko. Pa sem se raje poročila!« Pozneje je diplomirala iz sociologije.

Bila je predsednica republiške skupnosti za zaposlovanje, v začetku 1990 pa namestnica republiškega sekretarja za delo.

V iskanju rešitev je gledala zlasti na skandinavske države blaginje. Tako je leta 1990 pripravila nov model vrednotenja delovnih mest in plač za motivacijo delavcev na podlagi tujih izkušenj in s kolektivnimi pogodbami.

Nato je kot članica Zveze komunistov oz. Stranke demokratične prenove postala članica prve Vlade Republike Slovenije, »in moram reči, da se je mandatar, predsednik vlade, izkazal kot izjemen človek. Zaupal nam je v celoti, vsem, ki smo bili v vladi, tudi tistim, ki nismo bili Demosovi.«

Če prvi vladi običajno pripisujejo osamosvojitev in zmagovito vojno, bi bil čas, da se zapiše vanj Puharjeva in še kak minister zaradi svoje vloge pri reševanju delavcev, podjetij. Puharjeva poudarja, da so »temelji, ki smo jih postavili v 'mojem' ministrstvu, še vedno občutni, kljub vsem spremembam, ki so se dogajale v poznejših letih.

Moja afiniteta je področje dela, delovanje za ljudi/delavce, edini živi del proizvodnih procesov. Večkrat sem morala opomniti svoje kolege, da stroji sami, ob spremstvu financ, ne 'marširajo' po proizvodnih halah in da brez delavcev ničesar ne izdelajo.

Socialnih korektivov v ministrstvu za delo nismo imeli. Njegov socialni del so le zavarovalni sistemi za življenjska tveganja. Zdravje, starost, brezposelnost. Z nujnimi zakonskimi rešitvami, s konkretnimi ukrepi in vrsto interventnih programov v gospodarstvu, na trgu dela in izobraževanju nam je takrat uspelo ohraniti mnogo delovno sposobnih potencialov, ki bi se brez tega izgubili. Omeniti moram nekaj največjih dosežkov svojega ministrovanja:

– uvedba ukrepov Aktivne politike zaposlovanja v slovenskem prostoru; del tega so bile prekvalifikacije, stimuliranje podjetništva, kapitalizacija denarnih nadomestil in tudi javna dela, uveljavljena v številnih občinah;

– uvedba kolektivnih pogodb in tripartitnega socialnega dialoga s sistemsko urejeno vlogo sindikatov na strani delojemalcev in delodajalskih organizacij;

– uvedba pogodbenega razmerja namesto delovnega oz. zaposlitve;

– obvladovanje politike plač in ohranjanje finančno uresničljivega pokojninskega sistema;

– prenova zakonodaje o varstvu pri delu;

– prvi mednarodni sporazumi na področju uveljavljanja socialnih pravic.

S programom ohranjanja produktivnih delovnih mest nam je s sofinanciranjem predloženih novih ali spremenjenih programov v več kot 600 gospodarskih subjektih uspelo ohraniti proizvodnjo ali storitve ter zadržati usposobljene delovne ekipe za novo delo, ob tem pa preprečevati grozeče nadaljnje povečanje rasti brezposelnosti. Tiste, ki so izgubili delo, smo pa s številnimi programi usposabljali za nove delovne priložnosti. Skupaj z ministrom za izobraževanje sva ustanovila Andragoški center Slovenije. Kljub skromnim finančnim možnostim na začetku nove države nam je uspelo vsak mesec zagotoviti izplačilo pokojnin, kar je bil zame izjemen uspeh, če sem primerjala dogajanja v drugih državah nekdanje skupne države, kjer jim to ni uspelo. Tudi nekaj domov za starejše osebe in delavnic za delo oseb s posebnimi potrebami smo odprli.«

Puharjeva je bila ministrica za delo (in družino ter socialne zadeve) v treh slovenskih vladah do 21. junija 1994.

Naslednje bogato obdobje je Puharjeva od 1994 do 2006 preživela v diplomaciji. Predsedniku vlade Janezu Drnovšku je predlagala: Grem na sever. On: Je vse polno, greš na jug. »In sem šla na jug.« Kot veleposlanica je bila do 1999 zadolžena za Makedonijo in Albanijo, vmes je dve leti vodila Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo, potem pa je skrbela za Grčijo, Ciper, Armenijo in Gruzijo. Zlasti to je bilo izredno zahtevno.

Po vrnitvi iz Aten se je upokojila, se nekaj let posvetila družini, vnukinji, vnučku, nato pa se je vključila v delo upokojenske organizacije, kjer je podpredsednica in aktivna v evropskih ustanovah za starejše. Še vedno najde čas za telesno aktivnost, glasbo.

Njena izredna sposobnost za sodelovanje in iskanje najboljših rešitev za soljudi jo postavlja med tiste redke vrhunske slovenske politike in diplomate, ki jih odlikujejo predvsem dobri rezultati poštenega dela. Tudi zaradi tega zasluži častno mesto med ustvarjalci Republike Slovenije. Rodni Kranj je še ni počastil!