V spomin: Janez Perko (1927–2021)

Besedilo: Janez Kavar
Kategorija: Tržič / ponedeljek, 22. februar 2021 / 07:35

Poslovil se je eden zadnjih predstavnikov prve zlate generacije tržiških alpskih smučarjev Janez Perko.

Kot njegovim vrstnikom Janezu Štefetu, Slavku in Matevžu Lukancu, Janku in Jožetu Krmelju, Zdravku Križaju, Ludviku Dornigu in še mnogim se je Janezova smučarska pot začela okoli leta 1935 v Hrastah in na Cenovem travniku, priljubljenih prvih tržiških smučiščih. S preprosto opremo, a vzgledi smučanja, ki so jih nadobudnežem dajali že uveljavljeni tržiški asi Čarman, Primožič, Stransky, Ankele, Ahačič, Tadel. Nekaj let kasneje je bil tudi Janez med prvimi skakalci na smučarski skakalnici, ki je zrasla na Jožefovem griču nad Tržičem. Ko je minila vihra druge svetovne vojne, je tržiška zlata generacija začela krojiti vrh jugoslovanskega alpskega smučanja. Janeza je takratna domovina leta 1947 poklicala služit vojaški rok daleč od doma, v Makedonijo. Zelo hitro se je v vojaških vrstah uveljavil kot smučar – tekmovalec in smučarski učitelj. Pelister, Popova Šapka, Mavrovo so za dve leti postali njegov smučarski dom. Tako kot Slavko Lukanc in Jože Kavar je tudi Janez na domačih državnih tekmovanjih za ekipo JLA dosegal zavidljive rezultate.

Tekmovalno pot je Janez po vojaščini nadaljeval v domačem tržiškem smučarskem klubu. Če že ni posegal v sam vrh, pa je bil petdeseta leta preteklega stoletja vedno tik ob najboljših. Kot brata Marjana in Nejka Perka ga je vleklo v gore, med alpiniste. A za vse preprosto ni bilo časa. Izbral je smučarijo. Leto za Jankom Krmeljem in skupaj z Zdravkom Križajem, Matevžem Lukancem ter Janezom Štefetom je leta 1962 v Kranjski Gori opravil izpit za trenerja smučanja ter tako nadaljeval svojo smučarsko pot.

Janez Perko je bil smučar z dušo in srcem, iskreno zaljubljen v smučarijo in enako v njemu tako drago Zelenico. Z že več kot osemdesetimi leti je bil s prijateljem in vrstnikom Janezom Ziblarjem st. nemara med zadnjimi iz najstarejše generacije tržiških smučarjev, ki je bil Zelenici na smučeh še vedno zvest. Pozimi leta 2011 se je že očitno bližalo zaprtje zeleniškega smučišča. Janez se je marčevskega dne še spustil čez zeleniški plaz. »Najbrž sem ga danes presmučal zadnjič«, mi je pristavil ob vznožju smučišča. Ko se je leto zatem zares ustavilo vreteno zeleniške žičnice, je tudi Janez dokončno spoštljivo postavil smuči v kot. Tako rad pa je še naprej pokramljal o smučariji in tako zanimivo mu je bilo prisluhniti.

Te dni, ko se je za vedno poslovil Janez Perko, je Zelenica spet bela in zasnežena kot že dolgo ne. Vsaj z Ljubelja bi jo Janez zagotovo prišel pogledat, če bi mu le bolezen dopuščala. Toliko spominov, ki jim je marsikaterega pridal tudi sam, je ostalo tam gori …