Ko začne pokati, nekaj ni v redu

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / petek, 19. februar 2021 / 11:08

Zavedanje, katere nevarnosti prežijo na nas, kako se jim izogniti in kako pomagati, če nas zasuje snežni plaz, je za obiskovalce gora ključnega pomena, poudarja Manca Volk Bahun, ki se snežnim plazovom strokovno posveča na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, prav tako je iz te teme lani doktorirala.

Šestintridesetletna Manca Volk Bahun je ena največjih strokovnjakinj za snežne plazove pri nas. Po rodu Žirovničanka, ki zadnja leta z družino živi v Tržiču, se je po diplomi na študiju Geografije kontaktnih prostorov na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem z naslovom Snežni plazovi v Karavankah zaposlila na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Leta 2012 se je vpisala na doktorski študij Geografija na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki ga je junija lani zaključila z zagovorom doktorske disertacije z naslovom Mehanizmi pojavljanja snežnih plazov v slovenskih Alpah. Zadnja leta s svojim znanjem aktivno sodeluje pri terenskem opazovanju snežne odeje, izvedbah delavnic varstva pred snežnimi plazovi in dopolnjevanju lavinskega katastra ter modeliranju, njeno zanimanje za te naravne nesreče pa izvira že iz rane mladosti.

»Že kot majhna sem od doma opazovala plazove s Stola. Moje zanimanje za snežne plazove pa se je začelo poglabljati v času študija, ob poslušanju predmeta Naravne nesreče. Planinka sem praktično že od rojstva, saj smo z družino večino prostega časa preživeli v hribih. Ker sem rada v hribih tudi pozimi, je bilo turno smučanje nekakšno logično nadaljevanje, zato me je ta tematika še posebej zanimala. Ker sem to naravno nevarnost začela bolje spoznavati, še preden sem začela z resnejšimi gorniškimi podvigi, je bil strah oziroma bolj spoštovanje pred zasneženimi strminami vedno z mano (in je še danes). V plazu k sreči (še) nisem bila udeležena, sem jih pa kar nekaj videla precej od blizu. Že samo posedanje snežne odeje in pokanje klože pod nogami je dovolj dober opomnik, da nekaj ni 'okej',« pravi Manca Volk Bahun, ki je tudi članica Službe za varstvo pred snežnimi plazovi Zelenica - Tržič, pripadnica Civilne zaščite in članica regijskega Štaba Civilne zaščite za Gorenjsko.

V svoji doktorski disertaciji je iz arhivskih virov zbrala podatke o preteklih plazovnih nesrečah, iz njih pa poskušala izvleči vzorce pojavljanja snežnih plazov v Sloveniji. »Ugotovila sem, da so informacije o preteklih nesrečah izjemno skope in večinoma zelo pomanjkljive, še posebej ko želimo razumeti, zakaj je do nesreče sploh prišlo. Še največ podatkov na žalost izvemo o nesrečah s smrtnim izidom. Iz analize 31 smrtnih nesreč v obdobju od 1988 do 2018 smo izpeljali šest vzorcev ponavljanja. Največkrat so bili krivec za te nesreče raznovrstni kložasti plazovi na različnih nadmorskih višinah,« povzame.

Planinsko javnost je te dni pretresla nesreča s tremi smrtnimi žrtvami na Storžiču, katere vzrok sta bila dva snežna plazova, in prav občina Tržič sodi v sam neslavni slovenski vrh po žrtvah snežnih plazov pri nas. »Že od nekdaj je bila nevarna živahna trgovska pot čez Ljubelj, kjer so plazovi zahtevali številne žrtve med popotniki in trgovci. V zadnjih sto letih pa so plazovi na Tržiškem zahtevali triindvajset življenj. Devet smučarjev je 29. marca 1937 pokopal plaz s Škarjevega roba. Plazova s Storžiča sta bila usodna še za dva alpinista leta 2006 in 2009. Na območju nekdanjega smučišča Zelenica pa so plazovi zahtevali devet življenj. Leta 1962 je plaz zahteval življenje dveh graničarjev, leta 1977 življenja šestih dijakov in profesorjev šolskega centra Iskra iz Kranja in leta 2010 življenje enega deskarja. Ozaveščanje in predvsem izobraževanje tistih, ki zahajajo na nevarna območja, sta ključnega pomena za večjo varnost. Prav zavedanje, katere nevarnosti prežijo na nas, kako se jih izogniti in kako pomagati, če nas zasuje, so za obiskovalce gora ključnega pomena, opozarja sogovornica in dodaja, da je država na področju varstva pred snežnimi plazovi v zadnjih desetletjih nekoliko zaspala, da pa se napovedovanje in priprava lavinskih biltenov v zadnjih letih močno izboljšuje. »Manjka pa nam celovitejša analiza dogodkov, iz katerih se lahko marsikaj naučimo in to znanje uporabimo tudi pri napovedovanju, strategijah reševanja, prostorskem načrtovanju in upravljanju s cestami. Prav zaradi celovite obravnave te naravne nevarnosti je ustanovitev državne lavinske službe še kako smiselna. Za varnost v lokalnem okolju pa bi v okviru enotne lavinske službe skrbele lokalne lavinske komisije, ki so nekoč že obstajale. Tržič je v primerjavi z ostalimi alpskimi občinami lahko dober zgled na tem področju. Zaradi zaprtja smučišča Zelenica leta 2012 in zavedanja, da za varnost smučarjev ne bodo več skrbeli žičničarji (ki so ob nevarnih razmerah zapirali določene proge), smo ustanovili Službo za varstvo pred snežnimi plazovi, ki jo je podprla tudi Občina Tržič. Služba tako skrbi za opozarjanje, ozaveščanje in izobraževanje obiskovalcev,« nam še pove Manca Volk Bahun in pogovor sklene z nasvetom: »Glavno je, da spremljamo razmere, preberemo opozorila, izbiramo primerne cilje, imamo vso ustrezno opremo (vsaj lavinsko žolno, sondo in lopato), ki jo znamo uporabljati, predvsem pa, da se v gore pozimi ne odpravljamo sami. Krivulja preživetja namreč po 15 minutah pod plazom drastično pade, in če nas bo kdo lahko rešil izpod plazu žive, so to prav gotovo prijatelji, s katerimi smo šli na turo.«