Smerdujeve male plastike

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 18. februar 2021 / 09:35

V Narodni galeriji je na ogled razstava sedemintridesetih plastik kiparja Frančiška Smerduja (1908–1964) v mavcu in glini, ki jih je podarila kiparjeva hči akademska kiparka Mojca Smerdu.

Ljubljana – Donacija kiparjeve hčere Mojce Smerdu je od konca januarja na ogled v galeriji Narodni dom v sklopu Narodne galerije. Zajema osnutke za kiparjeva raznolika dela, in sicer za glave, portrete, malo plastiko, reliefe ter monumentalno spomeniško kiparstvo.

V zgodovino kiparstva na Slovenskem se je Frančišek Smerdu vpisal kot snovalec malih intimnih plastik, ki so v svoji izraznosti na poseben način monumentalne, na drugi strani pa kot avtor monumentalnih javnih spomenikov, ki jih zaznamuje svojevrstna »intimnost«. Kipar je namreč male kipe ustvarjal z enakim zanosom kot velika monumentalna dela. Eno njegovih nedvomno najbolj znanih del v javnem prostoru je zagotovo pet metrov visoki kip dr. Franceta Prešerna, ki stoji pred Prešernovim gledališčem v Kranju. Med letoma 1950 in 1952 sta ga soustvarila s kiparjem Petrom Lobodo, že leta 1949 pa so v Prešernovi hiši odkrili pesnikov doprsni kip, ki je prav tako Smerdujevo delo.

Skupaj z drugimi študenti zagrebške likovne akademije je bil član Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov in pozneje profesor na ljubljanski likovni akademiji. Ustvarjal v različnih materialih, najraje v marmorju, učinek zglajene, mehke kiparske gmote je ritmično stopnjeval z bolj slikovito obdelavo površine z živahno igro svetlobe in senc.

Kot je v uvodnem besedilu k razstavi zapisala direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, apolinična lepota njegovih ženskih figur v različnih pozah in s preprostimi »atributi«, kakršni so šal, brisača, vrč, pladenj ali prt, doseže še večjo intimnost v svobodnejši obdelavi in topli barvi gline. »Precej omejen ikonografski svet dopolnjujejo še portretne glave in spomeniško kiparstvo, v katerem se je na izviren način približal estetiki socialističnega realizma in jo zaznamoval – v nasprotju z mirno poetiko zasanjanih ženskih likov – z gibanjem in zanesenim vznemirjenjem.«

V Narodni galeriji so v zadnjih letih prejeli več donacij umetnin ali celotnih opusov, na primer Marjana Pogačnika, Bojana Kovačiča, Zorana Mušiča, Metke Krašovec ... Tudi 37 del kiparja Frančiška Smerduja – plastik v mavcu in glini – se je leta 2012 ob donaciji kiparjeve hčere Mojce pridružilo 13 že inventariziranim Smerdujevim kipom, ki jih hranijo v Narodni galeriji.

Od prevzema podarjenih umetnin je potekalo intenzivno muzejsko delo – evidentiranje, dokumentiranje, proučevanje še vedno premalo znanega opusa – in predvsem restavriranje. Avtorica tokratne razstave Mateja Breščak je opravila natančne raziskave, dopolnila marsikateri podatek o upodobljencih, opozorila na aktualna dogajanja s Smerdujevimi deli, natančneje pa je opredelila tudi marsikatero datacijo. Več tako zbranih informacij je služilo zamudnemu restavriranju, ki sta ga v največji meri opravili Martina Vuga in Erika Sartori.