Spomenka Hribar – sprava in desnica?

Spomenka Diklić, por. Hribar, je bila rojena 25. januarja 1941 v Beogradu.

Njeni mami Jelici Diklić, roj. Mravlje, je 2. maja 1942 v Beogradu umrl mož Radenko, komunist, ki so ga mučili v zaporu Glavnjača, 7. maja 1942 pa so partizani v Podklancu umorili njeno sestro Frančiško (Fani). Radenkova mama je umrla v zavezniškem bombardiranju Beograda 16. aprila 1944. Jelica je bila ranjena.

Spomenko so kot siroto premeščali in nato nastanili »pri nunah v samostanu sv. Petke v Izvoru (pri Paraćinu), po vojni me je mama prišla iskat«. Bila je lačna, »da pa sem vso hrano izbruhala v krožnik, da sem imela uši kot uši in garje tako hude, da sem imela dober centimeter zgrizena ušesa in vsa hrastava, in da sem jokala za mamo.« Hribarjeva je 1985. v samostanu našla nuno, »ki me je varovala in grela s svojim telesom. To je bilo eno najbolj presunljivih srečanj v mojem življenju.«

Jeličin oče Jakob Mravlje je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je umrl po osvoboditvi taborišča maja 1945.

Diklićeva se je po vojni s hčerko vrnila v rodne Žiri. Živeli sta z njeno mamo, težko. »Tako sem kot otrok spletala majhne venčke iz rož in jih polagala v Soro, da jih bo odnesla v Beograd, kjer je pokopan moj oče. Zelo sem ga pogrešala, zelo sem pogrešala 'pravo družino': očeta, mamo, brate, sestre; včasih sem škilila k sosedovim, da bi videla, kako sploh živi cela družina, kako so med seboj, kako so za mizo ... Take reči.«

Za Spomenko je bila odrešilna poroka s filozofom Tinetom Hribarjem. Dobila sta hčerki – Valentino in Dašo. Dašo je leta 2015 zlomila huda bolezen.

Hribarjevo zaznamuje način reagiranja, ki ga ilustrira dogodek iz srednje šole: »Sezonski delavci, ki so delali v loški Jelovici, so se obrnili na nas, mlade komuniste, naj pridemo pogledat, kako živijo in če lahko kaj naredimo zanje. Seveda sem šla gledat in njihove življenjske razmere so bile res nečloveške. Jasno, da sem o tem govorila na partijskem sestanku. In potem sem še nekaj jezikala v dijaškem domu, kar vse je bilo za partijo moteče. In so me hoteli pokoriti, jaz se pa nisem dala, pobrala sem svoje stvari in šla domov.«

V javnost je stopila 1979. leta s člankom Boj za vrednote v Teleksu.

Leta 1984 je predlagala obelisk vsem žrtvam druge svetovne vojne, »na katerem naj bi pisalo: 'umrli za domovino.'« Zato so Hribarjevo izključili iz Zveze komunistov.

Ne pa ustavili. Bila je med vodilnimi aktivisti slovenske pomladi, Demosa, izvoljena v parlament, zavzeto se je borila za osamosvojitev, zavzemala se je tako za spravo kot svetovni slovenski kongres.

Po letu 1992 se je upokojila in vstopa v slovensko javnost kot privilegiran glas, ob katerem se neprestano krešejo mnenja.

Po njenem je, »obvarovana z vseh strani pred črnimi resnicami o komunizmu /…/ živela tudi sama, pač v 'komunističnih jaslicah'!« Zato so jo dejstva o titoističnih zločinih pretresla. Za 57. številko Nove revije je leta 1987 napisala spis Avantgardno sovraštvo in sprava, uničujočo obsodbo komunistične ugrabitve partizanskega gibanja.

Zavzela se je za simbolni pogreb zamolčanih žrtev julija 1990 v Kočevskem rogu. Bila je za postavitev spomenika, ki danes stoji kot spomenik žrtvam vseh vojn in z njimi povezanih dogodkov.

Če je za vse mrtve vsaj načelno zagovarjala pravico do groba in spomina, pa je delila žive. Kot večne grešne kozle ustvarja »desnico« (od 1992 z zmedenim pozivom Ustaviti desnico …) in »Janeza Janšo« (ko ni več jasno, čigav je Svet kot zarota …). Kljub temu sta in desnica in Janša še nekako živa.

Zato je 1995. Aleksander Zorn zapisal: »Antigona pa se je spozabila. Pričela je preganjati žive in podžigati nove Polinejke zoper Eteokle. Postala je Kreonova straža. Vladarjeva garda. Postala je banalna Ismena. Kajti če rečeš sakralna enakost mrtvih, si šele na pol poti. Na pol poti do Antigone. Treba je sakralno enakost potegniti tudi v življenje živih ljudi. Morda bo treba začeti govoriti o sakralni enakosti živih.«

Hribarjeva nikoli ni sprejela mednarodno sprejetih načel tranzicijske pravičnosti.

Leta 2010 je po odkritju žrtev v rovu sv. Barbare v Hudi jami zahtevala: »Ampak prosim, naj se s tem neha. Če se bodo v prihodnje še odpirala grobišča ali posamezni grobovi, naj se to naredi brez oči javnosti, naj se uredi spomenik ali neko spominsko obeležje, travico okrog, potem se pa pokliče novinarje, da vidijo, da je to urejeno. Ne pa to, kar zdaj delajo. V resnici je že obsceno razkazovati to grozo.«

Ob ljubljanski prepovedi pogreba umorjenih Romov pred kratkim se ni več oglasila.

Hribarjeva neprestano obsoja Antona Mahniča, da naj bi s svojimi nauki konec 19. stoletja za vse večne čase sprl Slovence. Toda zgodovinar dr. Zvonko Bergant ugotavlja, da je Mahnič, »kot je razvidno iz primerjave njegovih spisov z naukom vodstva Cerkve, le dosledno skušal uveljaviti cerkvena stališča v konkretnem življenju«.

Skratka, Hribarjeva je pomembno sooblikovala slovenski prehod v demokracijo in samostojnost, bi pa bilo bolje zanjo in še za marsikoga, če bi, razen svoje iskrene volje po uveljavljanju svojega totalnega prav upoštevala strokovne standarde, ki so bili doseženi na področjih, v katera se spušča. Če bi včasih pomislila, preden začne streljati …