Premalo časa za domoljubje

Čeprav je bila slavnostna akademija Mestne občine Kranj s podelitvijo priznanj zaslužnim občanom in občankam ob koncu minulega leta zgolj virtualna, pa so nagrajenci ponosno prejeli zaslužene nagrade. Naziv častnega občana za ohranjanje vrednot in zgodovinskega spomina o razvoju slovenske samostojnosti in državnosti si je zaslužil Anton Rešek, ki ugotavlja, da se v šolah zgodovini in domoljubju posveča premalo časa.

Od konca minulega leta ste častni občan mestne občine Kranj. Kaj vam to priznanje pomeni?

V sila neugodnem času sem kot občan mestne občine Kranj prejel laskavo priznanje častnega občana. V obrazložitvi je navedeno, da mi je bilo to priznanje podeljeno za zasluge pri ohranjanju vrednot zgodovine razvoja slovenske samobitnosti. Vesel in ponosen sem, da je moje delo in vložen trud pri ohranjanju spomina na zelo pomembno in z žrtvami izbojevano samostojnost opazila tudi moja lokalna skupnost. Prejeto priznanje pomeni tudi pohvalo za delo vsem mojim sodelavcem na področjih, kjer sem do sedaj deloval.

Lahko poveste kaj več o sebi?

Letos bo 78 let, ko sem ugledal luč sveta v Škofji Loki, natančneje v Stari Loki. Takrat je divjala druga svetovna vojna in že kot enoleten otrok sem izgubil očeta, ki je kot borec NOB postal žrtev belogardističnega divjanja. Po koncu vojne sva se z mamo preselila v Kranj, k njenim staršem, kjer sem odraščal in obiskoval osnovno šolo. Nato sem nadaljeval šolanje na elektrotehniški srednji šoli v Ljubljani. Pred šolanjem se je mama ponovno poročila in dobil sem polsestro. Očim je imel svojo avtomehanično delavnico in to področje me je vse bolj zanimalo. Po srednji šoli sem se vpisal na fakulteto za elektrotehniko, vendar sem po letu in pol prenehal študirati, saj me je potegnila avtomehanika. Zaposlil sem se kot avtomehanik in kmalu odšel na služenje vojaškega roka v Zadar, kjer sem služil v šoli za rezervne oficirje artilerijsko-raketnih enot protizračne obrambe. Po zaključku služenja sem se poročil ter dobil sina in hčerko. Delal sem kot avtomehanik ter opravil še šolanje na avtomehanični šoli v Škofji Loki. Ker je bil očim v pokoju, sem bil nekaj časa še samostojni obrtnik. Leta 1973 me je premagala želja po vojaškem udejstvovanju. Takrat se je pokazala možnost zaposlitve na Poveljstvu partizanskih enot na občini v Kranju in tam sem nadaljeval delo v nastajajoči Teritorialni obrambi, kjer sem ostal do leta 2003, ko sem odšel v pokoj kot pripadnik Slovenske vojske. Seveda sem bil aktiven udeleženec osamosvojitvene vojne, pripadnik Manevrske strukture narodne zaščite in, na kar sem še posebno ponosen, bil sem tudi komandant enega izmed 16 štabov TO v Sloveniji, ki niso v letu 1990 oddali orožja v hrambo JLA, kot je bil ukaz takratnega komandanta gen. Hočevarja.

Imeli ste različne funkcije, povezane z vojsko. Katere so vas najbolj zaznamovale?

V času službovanja od leta 1973 do upokojitve v letu 2003 sem šel skozi več obdobij, ki so jih zaznamovali različni dogodki. Seveda je vsak posebej pomemben, vendar moram omeniti obdobje začetka vodenja Občinskega štaba za teritorialno obrambo. Kot mlad častnik, še brez vseh vojnih izkušenj, sem postal kandidat za komandanta štaba, kot se je takrat imenovalo delovno mesto vodje. Spomnim se razgovora s takratnim republiškim sekretarjem za LO, zdaj že pokojnim Martinom Koširjem. Ko sva obdelala vsa bistvena vprašanja dela, mi je dejal nekako takole: Postavili te bomo za komandanta, če boš izplaval, boš v redu, sicer pa ne. Tako smo delali v partizanih. In tako sem v jeseni 1975 postal komandant TO Kranj in to dolžnost opravljal do maja 1991, ko sem prevzel nalogo pomočnika za zaledje na Pokrajinskem štabu TO Gorenjske. Po osamosvojitvi sem opravljal odgovorne naloge pri prenovi vojašnic po Gorenjskem za sprejem mladih  nabornikov in nato pri postavitvi temeljev Slovenske vojske. Svojo vojaško kariero sem zaključil s činom podpolkovnika.

Poleg številnih funkcij, povezanih z vojsko, ste bili aktivni tudi v športu in nekaterih drugih društvih. Kje vse in zakaj?

V času službovanja na Štabu Teritorialne obrambe Občine Kranj sem spoznaval razne ljudi in se aktivno udejstvoval tudi na drugih področjih, ki pa so  bila največkrat v povezavi z vojaškim poklicem. Moje delo se je odrazilo na obnovi strelišča v Struževem, bil sem vpet v delo in uspehe v strelstvu na Občinski strelski zvezi v Kranju, pomagal sem pri obstoju Karate kluba Kranj, deloval sem v Kinološkem klubu Kranj, najbolj pa sem užival v kegljanju. Veliko svojega znanja sem posvetil tudi pripravi kadra v krajevnih skupnostih in delovnih organizacijah za delo v narodni zaščiti. Veliko časa sem posvetil tudi delu v okviru Občinske zveze rezervnih vojaških starešin, vzgoji in dodatnemu usposabljanju rezervnih vojnih častnikov in podčastnikov po krajevnih skupnostih nekdanje Občine Kranj. Tako sem zelo veliko prostega časa posvetil drugim, pomoči in znanja ter izkušenj potrebnim in mi je za hobije vedno primanjkovalo časa. Pri vsem tem je trpela tudi družina, saj smo bili vsi skupaj samo v času letnih dopustov.

Se vam zdi, da mladim znamo približati svojo zgodovino?

Kmalu po nastanku Slovenske vojske se mi je porodila misel, da je treba poiskati način, kako ohraniti spomine na aktivnosti iz osamosvojitvene vojne. Rodila se ideja o stalni razstavi in tako je začel nastajati kar muzej. S somišljeniki smo pridobili prostor v vojašnici v Kranju, začeli smo nabirati slikovni material in posamezne eksponate ter postavljati vse pridobljeno v naprej zamišljeno celoto. To je bilo kar težko delo, naš trud pa je bil poplačan 16. maja 2016, ko smo odprli svoj muzej o osamosvojitvenih dogodkih na Gorenjskem in posebej še v tedanji občini Kranj. V letu 2018 smo vse dopolnili še s slikovnim prikazom razvoja Teritorialne obrambe od začetkov do konca, skupaj petdeset let delovanja, vse do nastanka Slovenske vojske. Zavedali smo se, da je muzej ena oblika poznavanja naše zgodovine, zato sem kot takratni predsednik Pokrajinskega odbora Zveze veteranov vojne za Slovenijo Gorenjska prevzel še nalogo, da se pripravijo zapisi o dogodkih v naši polpretekli zgodovini in zberejo v poseben zbornik, kar nam je uspelo v zato postavljenem uredniškem odboru in zbornik smo izdali junija 2016. leta. Taki zborniki so izšli tudi v drugih pokrajinah, saj je to bil projekt Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Ta projekta, če jih tako imenujem, posebej muzej, sta namenjena predvsem mladim. Vendar rezultat ni pričakovan, saj je zanimanja zelo malo. Menim, da je za ogled premalo interesa po šolah, saj kot mi je poznano, se zgodovini in domoljubju posveča premalo časa.  Potrebna je sistemska rešitev te problematike, kar bo naša skupna bodoča naloga. Priložnost, da se to izboljša, je že pred vrati. Letos bo minilo trideset let od osamosvojitve in to je idealna priložnost, da se od besed preide k dejanjem in se na kraju dogodkov mladi prepričajo o delih svojih očetov. Upam? Ne smemo pozabiti, kaj nam pomeni samostojnost in kako je bila pridobljena. To je treba spoštovati.

Trenutno ste najbolj aktiven kot predsednik OZVVS Kranj. Kakšna je vloga tega združenja?

V Kranju že 22 let deluje Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo, ki združuje veterane in veteranke iz nekdanje občine Kranj. Združujejo nas tovarištvo, negovanje tradicij, spomin na osamosvojitvene dogodke in skrb za bolne in ostarele udeležence vojne. Ena pomembnih nalog je tudi prenašanje svojih izkušenj na mlade, predvsem pri pridobivanju kadra za Slovensko vojsko. Za vse naloge, ki jih je veliko, skrbijo predsedstvo in drugi organi, sam kot trenutni predsednik samo usklajujem delo in za uspehe nisem zaslužen samo jaz, temveč celotna ekipa, ki se ji za sodelovanje in pomoč pri uresničevanju letnih načrtov zahvaljujem. Pregovor, da vojska ne stoji za enim generalom, povsem drži.

Kako preživljate zadnje mesece, ko se je zlasti pri druženju marsikaj spremenilo?

Danes, ko si želim malo miru, ga ne najdem, saj se je pojavil nov, neviden sovražnik, če se izrazim po vojaško. Potrebna bo zbranost, da ga skupno premagamo in ponovno zaživimo, kot smo bili vajeni. Takrat bom, če mi bo zdravje dopuščalo, prosti čas izpolnil s sprehodi in obiski lepot po vsej Sloveniji. Bližje, blizu bloka, kjer stanujem, pa mi bodo delali družbo štirinožci.