Veliki zeleni zid

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 6. februar 2021 / 11:17

Gre za afriški projekt, s katerim bi dosegli dva velika cilja: zaustavili bi širjenje puščave iz Sahare proti jugu, hkrati pa dosegli notranjo pomiritev v državah, ki jih že vrsto let prizadevajo suša, lakota in mnogi konflikti …

Od Senegala do Džibutija

Pravzaprav ne gre za zid. »Zeleni pas dreves, grmičevja in travnikov ob južnem robu Sahare naj bi bil širok 15 kilometrov in naj bi se raztezal kar 7775 kilometrov od Senegala na zahodu do Džibutija na vzhodu, vmes pa prečkal še devet držav – Mavretanijo, Mali, Burkina Faso, Niger, Nigerijo, Čad, Sudan, Etiopijo in Eritrejo. Sama ideja je stara že nekaj desetletij, a je znova zaživela leta 2002 na konferenci v čadski prestolnici N'Djamena, ki je bila posvečena boju proti širjenju puščav in sušam. Pet let pozneje so jo uradno potrdili tudi afriški voditelji in ustanovili so Pobudo za veliki zeleni zid Sahare in Sahela, ki si je za glavni cilj zadala boj proti družbenim, gospodarskim in okoljskim posledicam širjenja puščave in degradacije tal. Prav sahelski pas bo po napovedih strokovnjakov zaradi podnebnih sprememb in posledičnega izginjanja zelenih površin od vseh delov sveta občutil najhujše posledice. Najbolj bo prizadeto kmetijstvo, kar bo ogrozilo samo eksistenco prebivalcev tega območja, kjer je za večino zemlja edini vir preživljanja. Po ocenah Združenih narodov 40 odstotkov Afrike ogroža širjenje puščav in ob nadaljevanju tega pojava bi bili lahko do leta 2025 izgubljeni dve tretjini obdelovalnih površin. Svetovni program za hrano (WFP) ocenjuje, da v Sahelu trenutno zaradi lakote trpi 11 milijonov ljudi. Namen pobude je tudi spremeniti napačno razumevanje širjenja puščave, saj ne gre za spreminjanje zelenih površin v puščavo zaradi premikanja peščenih sipin, ampak imamo opraviti z degradacijo tal v sušnih območjih, ki je posledica različnih dejavnikov – od človekovih pritiskov na krhke ekosisteme do krčenja gozda in podnebnih sprememb. Projekt je dobil podporo številnih afriških in mednarodnih organizacij, med njimi Združenih narodov, Evropske unije in Svetovne banke, ki so obljubili sredstva v višini treh milijard dolarjev.«

Senegal in Niger

»Senegal je bil prva država znotraj pobude, ki se je lotil dela in že žanje uspehe. Po podatkih Organizacije ZN za hrano in kmetijstvo (FAO) so na 27.000 hektarjih izčrpane zemlje zasadili 11 milijonov dreves. Da ne bi ponovili napake z uvajanjem temu okolju tujih vrst, so skupine agronomov, botanikov in pedologov pazljivo proučile pravo izbiro rastlin. Večina posajenih dreves je vrsta akacije Senegalia senegal, ki poleg blagodejnega vpliva na zemljo prinaša tudi ekonomske učinke, saj se njen gumi, pridobljen iz suhega izvlečka soka debla, uporablja v zdravstvene namene, predvsem pri zaščiti dlesni in žrela, njeni sadeži pa so koristni, saj so krma za živali. Prav to je namen projekta, pri katerem, kot poudarjajo pobudniki, ne gre samo za preprosto sajenje dreves, ampak za vključevanje tamkajšnjih skupnosti v lokalne rešitve za lokalne težave. Projekt tako predvideva, da vsaka država oblikuje lasten pristop za ozelenjevanje, izboljšanje kakovosti prsti in sodelovanje domačinov. V Nigru so izbrali drugačen način, v kar jih je prisilila katastrofalna suša v 80. letih prejšnjega stoletja. Namesto tradicionalnega izsekavanja gozdnatih površin za pridobivanje obdelovalne zemlje so ponekod naravni vegetaciji pustili prosto pot in okoli nje začeli saditi poljščine. To jih je pripeljalo do presežka hrane in skoraj pet milijonov hektarjev z drevesi. Nekateri strokovnjaki so celo prepričani, da je proces naravne regeneracije boljši od samega sajenja dreves.«

Mali, Nigerija in Čad

»Mali se je iz ene najbolj stabilnih afriških držav po vojaškem udaru spremenil v razdeljeno državo, potem ko so kaos izkoristili tuareški uporniki in z Al Kaido povezani skrajneži, ki so zavzeli sever države. Posredovala je francoska vojska in skrajneže pregnala v odročne predele, a razmere še zdaleč niso varne za sajenje dreves. Tudi sever Nigerije je v zadnjih nekaj letih postal bojno prizorišče skrajne skupine Boko Haram, ki si želi v tem delu najbolj poseljene afriške države oblikovati islamsko državo. Pred letom dni so oblasti sprožile vojaško operacijo in v nekaterih severnih delih razglasile izredne razmere, a večjega uspeha niso dosegle. Vzpon skrajnežev je predvsem posledica revščine in zanemarjanja severnega dela največje afriške proizvajalke nafte, kjer se zato pripadniki različnih etničnih skupin pogosto spopadajo prav za redke naravne vire in obdelovalne površine. V Čadu delujejo različne uporniške skupine, medtem ko naj bi v sosednjem Sudanu zeleni pas prečkal pokrajino Darfur, kjer je nasilje v zadnjem času pojenjalo, a se tam vseeno nadaljuje neizprosen boj za vodne in druge naravne vire.« (Vir: MMC RTV SLO)