Torta brez holesterola

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 4. februar 2021 / 23:52

Jerica in Martin Justin z Gorenjega Brda oziroma Čerinkarjeva iz Brd sta 24. januarja 2021 praznovala šestdesetletnico poroke.

Jerica, rojena Galičič, je otroštvo preživela na Hlavčih Njivah; Martin pa v sosednji vasi, na Gorenjem Brdu, kamor se je Jerica primožila. Ko nas je zanimalo, ali sta se Justinova ob prvi poroki odpravila na kakšno poročno potovanje, izvemo, da te besede nista poznala, dokler se niso začeli poročati vnuki. Oba sta bila namreč rojena v drugih časih, v kmečkih družinah z veliko otroki. Letos bosta dopolnila 86 let, Jerica že čez dober mesec.

Martin je služil kruh v Termiki v Poljanah, Jerica pa je gospodinjila doma, saj kmetija ni ravno majhna. Otroci znajo povedati, da »ata kuha žganje, popravlja lesene gajbice za krompir, zbira orehe, zaljubljen pa je tudi v zakurjeno kmečko peč. Oba rada obdelujeta vrt in mama vedno v pravem poljanskem narečju pove: 'Kej pa par hiš zmeri tuk dela.'« Zapomnili so si tudi njen poprtnjak, kruh, ki ga speče za božič. Vedno so si ga prišli odrezat na svete tri kralje.

Na kmetiji je prisotna tudi že mlada moč. Justinova imata pet otrok, 16 vnukov in devet pravnukov.

Visoki jubilej je par praznoval času primerno. Ni bilo druženja, staršema so otroci nazdravili na daljavo, vendar v mislih z njima. Niso pa pozabili na presenečenje, saj je diamantna mladoporočenca na dan obletnice na domačem dvorišču pričakala dvonadstropna torta, ki pa, kot povedo otroci, »ju bo po šestdesetih dneh ogrela in nima holesterola« – je namreč lesena. Pravo torto, s katero sta se lahko posladkala, pa je spekla vnukova žena. Torto sta si privoščila ob krušni peči, kjer najraje posedita, si od tam ogledata tudi priljubljeno oddajo Vem, dan pa zaključita z molitvijo. Veselita se tudi spoznanja, da želita godrnjanje zamenjati za hvaležnost.

Kako pa jubilanta gledata na prisotnost novega koronavirusa, nas je zanimalo. Bolj prestrašeno, dobimo odgovor. Ob tolikšnem govorjenju o njem pomislita na svojo mladost. Oba sta izkusila tesnobo vojnega in povojnega življenja in bila tako kot njuni vrstniki v mladosti prikrajšana za marsikaj lepega. V šolo so sicer hodili, a kljub temu so bila obdobja, ko se je vse ustavilo. Kljub temu pa so se nekateri zelo dobro izobrazili. Jerica si je želela, da bi se izučila za kuharico, a časi tega niso dopuščali. Vseeno njena družina obožuje njeno kuho in peko. A takrat je bilo videti, kot da ne bo nikoli konec. Od nikoder ni bilo ne denarne ne čustvene pomoči, le upanje in družinske vezi so jih držali skupaj, pravita. Jerica je že kot zelo mlada izgubila očeta in v zadoščenje ji je bilo že to, da je na zamrznjena okna potrkal mlad partizan in mu je lahko v roke dala olupljen krompir, saj več tudi sami niso imeli. Tako, da včasih, ko »tamladi« tarnajo, pove verz iz spominske knjige: Kadar pridejo težave, upaj na vesele dni, svoj pogled upri v višave, tam se sreča ti smeji. Rada sklene: »Samo da se kaj takega ne bi ponovilo.«