Toliko priložnosti za glasbo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. januar 2008 / 06:00

Damijan Močnik je tisti, ki je svojo skladbo dirigiral skupaj z velikim Garyjem Gradenom. Neverjetno energijo glasbe sveta želi prenesti v svoje partiture. Za zraven pa s sodelavcema napiše še učbenik glasbene vzgoje za srednje šole.

V začetku decembra ste svoj štirideseti rojstni dan proslavili z velikim koncertnim večerom v domačih Cerkljah, na katerem so različni izvajalci, od zborov do inštrumentalnih sestavov in solistov peli in igrali vaše skladbe. Kako ste zasnovali pregled skozi več kot petnajst vaših ustvarjalnih let?

»Spodbujati so me začeli moji najbližji iz ožje in širše družine ter prijatelji. Zdaj jih boš imel štirideset in bi bilo lepo kakšen koncert tvojih del narediti, so me nagovarjali … Najprej smo razmišljali o Ljubljani, a smo ugotovili, da imamo idealen prostor v domači cerkvi, zagotovo eni najbolj akustičnih cerkva v Sloveniji. Za pripravo so se potem zelo angažirali v KD Davorin Jenko, prijatelji, predvsem pa žena Irma in moj založnik Vito Primožič. Moja skrb je bila pripraviti program. V prvi vrsti sem povabil oba zbora, s katerima sem najbolj povezan: Cerkveni ženski zbor Andreja Vavkna iz Cerkelj in Komorni zbor Megaron, ki deluje v okviru Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani in v katerem prepevajo nekdanji pevci zborov iz škofijske gimnazije. Pridružila se je še službena kolegica in prijateljica Helena Fojkar Zupančič, ki vodi odličen Zbor sv. Nikolaja iz Litije. Na svoji zadnji zgoščenki pojejo štiri moje skladbe, med drugim tudi dve zelo zahtevni dvanajstglasni … Kot kontrast sem želel izpostaviti še inštrumentalno glasbo. Tako sem povabil Trobilni kvintet SNG Opere in baleta Ljubljana, zaigral je violinist Žiga Faganel, pa organist Klemen Karlin in seveda zapela tudi moja sestra Marta Močnik Pirc. Pela je Magnificat, čisti sopranski solo, in Ave Mario za sopran violino in orgle.

Skupaj je bilo programa za skoraj dve uri. Pri avtorskih koncertih enega skladatelja je ponavadi kar nekaj rizika, saj se lahko poslušalcem glasba zdi preveč podobna. No, lahko rečem, da se tokrat nihče ni pritoževal nad vsebino, nasprotno, tako rekoč vsi so hvalili zanimiv in raznolik program. Za konec so vsi trije zbori skupaj ob spremljavi trobilnega kvinteta zapeli dve moji »himni«, ki sem ju napisal ob prvem papeževem obisku v Sloveniji in ob njegovem obisku leta 2000. Skladbi je dirigirala kolegica Helena, tako da sem na koncu sede užival v glasbi.«

Bi ob koncertu lahko rekli, da je šlo za nekakšen prerez vašega petnajstletnega ustvarjanja?

»Izvajane skladbe so nastale v razponu petnajstih let in pomenijo nekakšen pregled skozi moj dosedanji opus, čeprav bi bil koncert lahko vsaj še enkrat daljši, če bi želel napraviti temeljit presek skozi vsa ta leta. Seveda se tu pojavi tudi problem z izvajalci. Vesel sem, ker je na koncert prišlo veliko ljudi, ki so mi na koncu vsi po vrsti izkazovali zadovoljstvo. Za sodobnega skladatelja je to svojevrstno priznanje, saj pri komponiranju skušam vselej upoštevati trikotnik skladatelj-izvajalec-poslušalec. Moja glasba ni nekaj hermetično zaprtega, kar bi ustvarjal sam zase. Skušam napisati glasbo, ki jo vsi lahko slišijo, sprejmejo vsak na svoj način in o njej tudi razmišljajo. Če skladba ostane neizvedena samo na papirju, sem kot skladatelj prišel le na pol poti.«

Z Vinkom Globokarjem ne bi bila ravno na isti liniji …

»Ni rečeno. Imam kar nekaj njegovih cedejev. Spremljam vso glasbo in ne ločujem kvalitete glasbe glede na zvrst. Glasbo ločim na tisto, ki je dobra, obrtniško in kompozicijsko dobro narejena, in tisto, ki to ni. Skladba mora imeti neki izraz, sporočilo … Jasno pri tem je, da vsak avtor uporablja svoj jezik. Je pa res, da se z glasbenimi naključji, kjer ni nič določeno kaj se bo zgodilo, to kar piše Globokar, zaenkrat še nisem prav blizu. To je precej improvizacijsko in vedno nastane kaj drugega, kar je sicer zanimivo, ampak … odvisno je predvsem od tega, kakšne postopke uporabljaš pri komponiranju. Meni se recimo zdi zelo pomembno ujeti pravo razmerje med zvočno napetostjo in sprostitvijo.«

Ste v letih, ko vas ne štejejo več med obetavne skladatelje, saj ste doslej že nekajkrat dokazali svoje znanje in talent, ste pa najbrž v srednjih ustvarjalnih letih, ko naj bi tja do šestdesetih ustvarili svoja najboljša dela … Ste vam zdi, da ste izkoristili ves ta potencial, ki ga imate v sebi, glede na možnosti, ki jih v Sloveniji imate?

»S svoje strani sem naredil tisto, kar sem čutil, da moram narediti. In vse ostalo je na eni strani plod tega, da sem imel kaj kvalitetnega ponuditi, na drugi strani pa določenih srečanj, priložnosti, ki sem jih uspel izkoristiti. Lahko bi skoraj dejal, da sem preje uspel v tujini kot pa v Sloveniji. Pomembne stvari so se mi zgodile med leti 1996 in 2000. V Sloveniji sem postal znan leta 96, ko sem napisal himno Tisoč let je že minilo ob papeževem obisku v Sloveniji. Še istega leta sem zmagal na natečaju ob 50-letnici revije Naši zbori. Dobil sem prvo in drugo nagrado za skladbi Brižinski spomeniki in Kralj. Odločilnega pomena je bilo leta 1999 tudi sodelovanje s svetovnim mladinskim zborom, ki se je v ožjem obsegu zbral v Ljubljani. Poleg ene Gallusove skladbe je sloviti dirigent Gary Graden izbral še delo sodobnega slovenskega skladatelja in sicer se je odločil za dve moji skladbi. To je bil čas, ko je nemška založba Carus, ena večjih svetovnih založb za zborovsko glasbo želela izdati mojo skladbo, ki jo je pel svetovni zbor mladih. Izkoristil sem priložnost, da kasneje posnamem avtorsko ploščo, ki je, to lahko rečem, kar uspešna, saj skladbe z nje izbirajo mnogi svetovni zbori.

S skladbama Christus est natus in Verbum supernum prodiens ste tako vstopili na velika vrata …

»Zgodilo se je kup stvari na pravem mestu ob pravem času. Svetovni mladinski zbor, nekaj doseženih nagrad, dovolj velik opus, že posnet na plošči. Sledile so številne pozitivne kritike v strokovnih zborovskih revijah po celem svetu, moje skladbe so se vrtele po različnih radijskih postajah … Christus est natus je na primer ena najbolj izvajanih skladb med univerzitetnimi zbori v Ameriki.«

Nekaj običajnega torej, ko sem pred dobrim letom na tekmovanju v Bratislavi slišal deški zbor iz Koreje peti vašo skladbo …

»Zdaj je to res že nekaj običajnega. Zanimiv je podatek, da sta skladbi, ki ste jih omenili uspešnici tudi v največji virtualni spletni knjižnici zborovske literature Musica. Tam je vsaka skladba predstavljena z notami in spremnim besedilom in vsak mesec dirigenti predlagajo svoje favorite. Obe moji deli sta bili tako že »favourite piece of the month«, ena oktobra leta 99 in druga pred tremi leti. In mnogi dirigenti po svetu za svoje zbore izbirajo prav skladbe s takimi referencami.«

Zborovska glasba vam je kot skladatelju še posebej blizu, bržkone tudi zato, ker ste vodili in še vedno vodite več zborov, domačega v Cerkljah že 25 let?

»Na nižji glasbeni šoli sem igral klavir, na srednjo glasbeno pa sem se vpisal na teoretski oddelek. Predvsem zato, ker se mi ni dalo vaditi klavirja (se nasmehne). Hkrati sem tudi sam pel in kasneje vodil zbore v Cerkljah. Kaplan Matija Selan je ustanovil otroški zbor, v katerem je pelo preko 40 otrok. Iz tega je zrasel mladinski, pa potem ženski pevski zbor, v katerem je še vedno 80 odstotkov pevk iz nekdanjega otroškega zbora. Tega je sprva vodil Selan, že več kot 25 let pa ga vodim jaz. Zanj sem tudi še v predštudentskih letih pisal prve skladbe. Seveda sem mislil, da že vse znam in nimam kaj študirati kompozicije, saj bi me to samo oviralo pri mojem skladanju. Kaj kmalu sem spoznal, da ne vem skoraj nič. Prvi, ki sem mu zaupal svoje skladbe je bil Tomaž Faganel, ki me je na srednji šoli učil zborovodstva. Eno tistih skladb sem potem prinesel tudi na Akademijo za glasbo na sprejemni izpit, kjer mi je Dane Škerl, pri katerem sem kasneje študiral, dejal, da nima več kaj pripomniti. Seveda je bila napisana s sredstvi, ki sem jih takrat poznal. Imel sem veliko srečo, da sem študiral pri njem, saj je bil zelo splošno razgledan človek. Pri njem je študiralo kar nekaj študentov, ki danes nekaj pomenijo: Andrej Misson, Ambrož Čopi, Maks Feguš, Nenad Fürst, Rok Golob …, vsak je uspešen na svojem področju. Izhajal je iz tega, kar sem sam napisal, samo vodil me je, da sem prišel do sebe. Ko sem mu leta po študiju prinesel pokazat skladbo Christus est natus mi je rekel le, da je vseskozi vedel, da sem se v tej skladbi našel, samo pustil me je, da sem sam prišel do tega.«

Kako ste se znašli po študiju?

»Najprej sem bil v nekakšnem vakuumu, kaj čem početi. V Cerkljah sem na osnovni šoli nadomeščal učitelja glasbe in v tem času nisem komponiral. Niti nisem vedel točno kako in kaj. Pridobiš neko znanje in potem je potrebno nekaj časa, da to znanje urediš. Vodil sem nekaj zborov, saj je z zborovodji vedno problem, ker jih manjka, nakar se je ponudila priložnost, ko so leta 1993 ustanavljali Škofijsko gimnazijo. Sicer sem razmišljal, da bi šel v svobodni poklic, da bi imel čas samo za komponiranje, pa mi je profesor Škerl dejal, da je to brez veze. Če hočeš ustvarjati, moraš biti vseskozi sredi življenja, moraš biti v delu, aktiven … Kaj pa komponiranje? Boš že našel čas za to, mi je dejal in v končni fazi je imel prav. Prepoznal me je, da sem človek, ki sem zelo nemiren, ki moram vseskozi nekaj početi in bom tako sigurno napisal več, kot če bi bil doma in čakal na navdih. In sem poleg pedagoškega dela začel tudi pisati. S časom je bilo čedalje več naročil za zborovske skladbe. Orkestra sta samo dva in prideš na vrsto enkrat na pet let, medtem ko je zborov veliko, zato dela ne manjka. Imam tudi to srečo, da razen dveh zgodnjih skladb, so vse ostale bile izvedene takoj. Zdaj je celo tako veliko naročil, da sploh nimam časa delati »na zalogo«.

Naročil torej ne manjka …

»Trenutno imam kakih štiri, pet naročil iz tujine, nekatera so brez datuma,druga imajo datum oddaje in tista imajo tudi prednost.«

Novembra ste bili tudi na daljšem gostovanju v ZDA, kjer ste predavali in dirigirali zboru, ki se je odločil izvajati vaše skladbe …

»Lani sem peljal v Stockholm na Švedsko deset najbolj talentiranih zborovodij mlajše generacije. Stockholm je znan kot zborovska Meka, kjer je kup nekih zborovskih piramid, od Erika Ericsona do šole, kjer so razredi oblikovani kot zbori. Od osnovne šole naprej do gimnazije. V tem času, ko smo se mi študijsko mudili na šoli, je bilo tam še tekmovanje zborovskih dirigentov Eric Ericson award, na katerem je zmagala Slovenka Martina Batič. Vsake tri leta je nekje v Evropi tako imenovani singingweek v okviru Europe Cantat, kamor pride do 5000 pevcev iz vse Evrope. Leta 2006 je bil v nemškem Mainzu, kjer sem bil poleg finskega skladatelja izbran za predavatelja na temo skladatelji dirigirajo. Na tako imenovanih ateljejih so bili udeleženci iz različnih delov sveta … in med mojimi slušatelji je bil tudi dirigent Dennis Booner iz Orcas Islanda v ZDA, s katerim sva navezala stike. Bil je zelo navdušen nad mojim delom in me je prosil, če bi prišel k njim … Kot mi je povedal založnik Primožič, je v tistem času odličen univerzitetni zbor iz Seattle Pacific University naročil dve moji skladbi. Da sem bom v tistem času mudil v tem delu Amerike, če jih zanima obisk v zboru, sva jim sporočila … Na univerzi so seveda bili zato in tako sem po obisku na Orcas Islandu predaval in vodil še zbor v Seattlu, pa tudi zbor na tamkajšnji Washington University. Slednji so bili pravi profesionalci, saj so tako rekoč na pogled odpeli mojo skladbo, ki ni ravno lahek zalogaj.«

Prepričan sem, da tudi vzpostavitev zborovske piramide na škofijski gimnaziji, kjer ste od njenega začetka zaposleni, ni bila ravno »lahkotna poletna skladbica« … Sistem zborov od pevskega podmladka do eminentnih komornih sestavov in vrha v Komornem zboru Megaron je pri nas nedvomno unikum.

»Trenutno imamo na šoli pet zborov. V prvem letniku morajo vsi dijaki na avdicijo, kjer izpolnijo obrazec, kamor zapišejo, če imajo kakšno glasbeno predizobrazbo, obkrožijo bi peli v zboru ali ne. Če nočejo, napišejo, zakaj ne. Potem jih razporedimo v dva zbora, dekliškega in fantovskega, ki jih vodi Bernarda Kink. Od celotnega prvega letnika se v zbor ne vključi le kakih dvajset deklet in petnajst fantov, vsi ostali so v zborih. V nadaljevanju imamo tri zbore Komorni dekliški, ki ga vodi Helena Fojkar, in komorni mešani zbor, ki ga vodim jaz, in v katera je moč priti le preko avdicije. Potem obstaja še mešani zbor z nekoliko lažjim programom, v katerega lahko pridejo vsi dijaki od prvega do četrtega razreda. Komorni zbor Megaron je sestavljen iz bivših dijakov gimnazije in boljših pevk in pevcev.«

Jagodni izbor …

»Lahko bi tako rekel. Vendar te deluje neodvisno od ostalih zborov na šoli, v katere je tako razporejeno okrog 600 dijakov. Za prve generacije je bilo to nekaj novega in se je bilo težko navaditi, danes pa vsak ob vpisu na gimnazijo ve, da tu gojimo tudi zborovsko petje. Kar dijaki vložijo v zbor, zagotovo dobijo večkratno nazaj.«

Kako združujete delo v šoli in komponiranje?

»Ni lahko, a nekako razporedim čas, ko intenzivneje delam v šoli, in čas, ko se posvetim komponiranju. V šoli imamo nekaj vrhuncev, praznovanje sv. Stanislava 13. novembra, zadnje dve leti v aprilu prirejamo koncert v Cankarjevem domu, bienalno je veliki koncert, ki povezuje zbore in glasbenike z vseh Slomškovih gimnazij v Sloveniji, v februarju ali marcu gremo ponavadi na kakšno turnejo … Med temi termini pa se zvrstijo vsi moji projekti. Lahko delam dvotirno, delam eno stvar, hkrati pa v glavi rešujem kompozicijske probleme. Še ne gre, potegnem v noč, zgodaj vstanem, včasih pa za kakšen dan ne stopim izza delovne mize. Ko sem delal zadnje večje delo, ki je bilo izvedeno sredi decembra, kantato Adventus domini nostri Iesu Christi za sopran solo, mešani zbor in tolkalni ansambel, sem o skladbi razmišljal že pol leta pred tem, na papir pa sem note začel pisati šele konec septembra. Je pa res, da sem vsak prosti čas, ki sem ga imel v tem času, porabil za komponiranje.«

Gre vendarle za dva zahtevnostno povsem drugačna nivoja … Po eni strani se ukvarjat z dijaki, po drugi strani ustvarjati vrhunska dela …

»Vsako delo hočem opraviti profesionalno. To pomeni, da se ravno toliko ali pa še bolj potrudim za manjšo skladbico za otroke, kot recimo uro dolgo kantato. Ne delam nobenih razlik. Nič ne dam od sebe, v kar ne bi bil popolnoma prepričan.«

Dirigirali ste v Seattlu, od koder sta med drugim izhajala Jimi Hendrix in skupina Nirvana, ki sta imela v zgodovini rock glasbe veliko vlogo ... Kako vi gledate na komponiranje različnih zvrsti glasbe. Sami ste se usmerili v pisanje sakralne in klasične glasbe, učite v šoli, ki je povezana s cerkvijo, kaj pa menite o pisanju popularne glasbe. Vas zagrabi, da bi kdaj napisali kaj rockovsko energičnega …

»Če poslušate nekatere ritme iz moje najnovejše kantate, boste videli, da je kakšen odlomek zelo podoben tudi drugim žanrom. Zakaj ne, zame je pomembno predvsem, da je skladba napisana kvalitetno, ne pa kar tako, malo gor in dol po klaviaturah, samo da je spevno, pa je že dobro.«

Kaj trenutno pišete?

»Trenutno imam še dolg do založbe Astrum, ki me zastopa. To so tri Prešernove pesmi za štiriglasni mešani zbor.«

Katere?

»Luna sije, Kam in Strunam.«

Same znane …

»Same znane, eno različico skladbe Luna sije sem pisal že za Prešernovo obletnico pred leti, zdaj bi rad napisal tri skladbe, ki jih bo lahko pel katerikoli zbor. Do aprila moram napisati skladbo za nek švicarski zbor, potem pišem mašo za zbor iz Stockholma, pa za zbor z univerze v Milwakeju, na tekst iz Carmine Burane … Kar precej imam za pisati.«