Izkušnja z grenkim priokusom
Kot da epidemija covida-19 ni bila dovolj, je v zadnjih decembrskih dneh nekatere kraje na Hrvaškem prizadel še potres, ki je svojo največjo moč pokazal v mestu Petrinja ter ni prizanesel tudi Sisku in Glini. Brez strehe nad glavo je ostalo na stotine ljudi, mnogi med njimi so izgubili vse. Življenje, ki so ga poznali, je ostalo pokopano pod ruševinami.
»Kovčkov sploh nismo razpakirali, imeli smo jih pri posteljah. Za vsak slučaj, če bi se ponovil kakšen močan sunek in bi morali na hitro zapustiti učilnico. Pa že tako te podzavestno spremlja misel, da se lahko kadarkoli spet zatrese. Ko vse to gledaš, te spreleti čuden občutek. Zaprte ceste, porušene hiše na vsakem koraku ... Tudi povojno stanje ti pride na misel.«
Kranj – Tudi to so besede, ki so del zapisa Društva kuharjev in slaščičarjev Slovenije (DKSS) na Facebooku. Ti so se pred slabimi 14 dnevi odločili, da tudi sami ponudijo pomoč. Stopili so v stik s kuharji iz Hrvaške kuharske zveze (Hrvatski kuharski savez), ki so na licu mesta takoj po tragičnem dogodku oblikovali prostovoljne strukture. Slovenci so sploh takoj izkazali pripravljenost za pomoč svojim južnim sosedom, kuharji pa tako, da prevzamejo kuhalnico za kakšen dan in na ta način omogočijo počitek hrvaškim kuharskim kolegom na območju, ki ga je prizadel potres. Slovenska ekipa se je odpravila na pot 10. januarja 2021 dopoldne in ostala dva dneva. Skupino so sestavljala znana slovenska kuharska imena, med njimi tudi Gorenjci. Tako so se na Hrvaško, natančneje v Sisak, odpravili Alma Rekić, Boštjan Kovačič, Branko Podmenik, Martin Blejec, Davor Družinec, Staš Zorzo, Zdravko Krnjajić, Dušan Veršec, Boštjan Palčič in Mario Špoljar. V kuhinji osnovne šole v Sisku so prevzeli pripravljanje toplih obrokov za člane reševalnih struktur in neposredno prizadetih v potresu.
Tokrat so kuharji pozabili na svoje znanje o visoki kulinariki, saj so bili v ospredju enostavni in hranljivi obroki, pripravljeni za transport. Enolončnice, rižote, testenine z omakami in podobno.
Izkušnja je bila nepozabna, a z grenkim priokusom. Tako se je spominja tudi Jeseničanka Alma Rekić, ki se je še lani januarja veselila novega projekta: restavracije Pekarna s slovenskimi jedmi, ki bi končno, po dveh letih skrivnih priprav, na Manhattnu v New Yorku aprila 2020 doživela odprtje, a je vmes posegel koronavirus. Alma je bila zadolžena za recepture slovenskih jedi, ki jih je malce modernizirala, kasneje pa naj bi poskrbela, da bi kuhinjsko osebje z glavnim kuharjem na čelu začutilo bistvo slovenskega krožnika. Ko pa se je zgodil močan potres na Hrvaškem, že drugi v lanskem letu, ni oklevala in bila takoj pripravljena priskočiti na pomoč tam, kjer lahko. Pripoveduje, kako si bo za vse življenje zapomnila učilnico, v kateri je spala dve noči, ko je s kuharskimi kolegi iz društva kuhala v šolski kuhinji v Sisku. »Kovčkov sploh nismo razpakirali, imeli smo jih pri posteljah. Za vsak slučaj, če bi se ponovil kakšen močan sunek in bi morali na hitro zapustiti učilnico. Pa že tako te podzavestno spremlja misel, da se lahko kadarkoli spet zatrese. Vsa šola je razpokana, zid kar odpada. Hiša nasproti šole se je pogreznila. Ko vse to gledaš, te spreleti čuden občutek. Tudi povojno stanje ti pride na misel … Zaprte ceste, porušene hiše na vsakem koraku ...« Z žalostnim pridihom v smehu doda, da toliko čebule in krompirja že dolgo niso nalupili. A delo jo je še najmanj motilo. »To je še najmanjši problem. Ko pa poslušaš ljudi, ki so ostali brez vsega; ko vidiš, kako spijo na tleh, in te sprašujejo, ali imaš morda kilogram kruha za domov, takrat dojameš ...« Prizorov, ki jih je doživela, ne bo nikoli pozabila. Za nekaj minut obmolkne, potem tiho ponovi: »Zanimiva izkušnja, res, a bi bilo bolje, če je ne bi bilo.«