Kaj je danes?

Danes je spet Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Pa zna biti, da bo to pot precej drugačen od dolge vrste prejšnjih. Ker je dela prost dan, sta si ga sredi zime, a v pregretem političnem ozračju za javno izražanje svojega političnega prepričanja izbrali dve povsem nasprotni opciji: Zbor za republiko (beri: zbor častilcev Janeza Janše) in neformalna civilno družbena pobuda, ki samo sebe napoveduje kot »tretja vseslovenska vstaja«. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi obe napovedali, da ne bosta zborovali le istega dne, ampak tudi na istem kraju, na Kongresnem trgu sredi Ljubljane. Gre torej za dvakrat poudarjeno izbiro: da zborujeta na dan, ki ni kakor vsak drug, je Prešernov dan; in da zborujeta na kraju, ki ni navaden trg, ampak je eminentna zgodovinska lokacija, na kateri se je že večkrat delala slovenska zgodovina.

Kongresni trg je nastal okrog leta 1821, ko je v Ljubljani zasedal kongres Svete Alianse. Za potrebe kongresa so na kraju podrtega kapucinskega samostana razširili prejšnji Kapucinski trg in ga po svetovnozgodovinskem dogodku preimenovali v Kongresnega. Zgodovinski je tudi 29. oktober 1918, ko je bilo tu veliko ljudsko in politično zborovanje ob razpadu Avstro-Ogrske, na katerem so razglasili »narodno osvobojenje« in ustanovitev Države SHS. Leta 1940 so na tistem delu trga, kjer je zdaj Sidro (sem postavljeno 1954, ob priključitvi Primorske k matični domovini), postavili veliki konjeniški spomenik pokojnemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju, ki pa so ga že naslednje leto porušili italijanski okupatorji. Med vojno je na tem trgu zboroval general Rupnik s svojo domobransko vojsko. Maja 1945 pa je maršal Tito z balkona Univerze oznanil, da tisti, ki so zbežali z okupatorjem, domovine ne bodo nikoli več videli ali pa bo to trajalo le kratek čas. V tistih dneh je bilo namreč že dogovorjeno, da bodo zavezniki poslali domobrance s Koroškega nazaj v Jugoslavijo, med njimi so bili gotovo tudi mnogi zborovalci s Kongresnega trga. Konec 80. let je na Trgu zboroval Odbor za zaščito človekovih pravic, mnogi smo bili zraven. Zelo deževen dan je bil, ko je na trgu zbrani množici spregovoril ameriški predsednik Bill Clinton. Tu so se zgodile tudi številne kulturne manifestacije.

Kongresni trg je torej res zgodovinski trg, posvečen kraj narodnega spomina. Se bo na njem tudi danes delala zgodovina? Bojim se, da ne. Ali pač? S tem ne mislim reči, da eno ali drugo zborovanje ne bi imelo smisla. Po dveh desetletjih Republike Slovenije se je izkazalo, da je ljudstvo, ki je v tej državi suveren, delalo veliko napako, ko je republiko s prevelikim zaupanjem prepuščalo v upravljanje politikom in političnim strankam, te pa so jo pripeljale na rob propada. Tudi o tem, da je morda katera od obeh opcij bolj »upravičena« do tovrstnega zborovanja kot druga, ne bi razpredal. Če bo današnje dogajanje kaj prispevalo k razpletu politične krize v državi, bo to samo dobro.

Odgovora na vprašanje, kaj bo danes, torej ne vemo. Kar pa je z gotovostjo mogoče izraziti v tem članku, je upanje, da bosta zborovanji potekali kulturno, naravi praznika primerno. Vse skupaj se je pravzaprav začelo ob lanskem kulturnem prazniku, ko je državna elita prihajala na proslavo v strogo varovani in zaprti Cankarjev dom, zunaj pa so zbrani kulturniki protestirali, ker jim je nova vlada vzela samostojno ministrstvo za kulturo. Če ponižana kultura odtujeni oblasti svojih zahtev ne more posredovati na visoko kulturni način, so pač dovoljene tudi manj formalne in bolj ljudske oblike.