Peter Jambrek in sedež svetega slovenske nacije

Peter Jambrek (14. januar 1940) že več kot trideset let živi na Bledu. Je državljan sveta, obenem pa življenjsko zavezan domovini, tisti, ki jo zavzeto opisuje kot zavezano »središču svetega slovenske nacije«.

Devetleten je leta 1949 za nekaj časa ostal brez staršev. Oba sta med vojno podpirala partizansko gibanje. Mamo Rajko so odgnali v žensko koncentracijsko taborišče Ferdreng in nato v zapore v Škofji Loki, očeta Draga, dentista, pa so obsodili na 16 mesecev zapora. Družinsko premoženje je bilo zaplenjeno. Spominu na trpljenje ženskih taboriščnic je Jambrek posvetil monografijo o ženskih koncentracijskih taboriščih.

Jambrek je leta 1962 je diplomiral na Pravni fakulteti, magistriral in doktoriral pa je na univerzi v Čikagu (1970/71). Predaval je na pravni fakulteti v Ljubljani in bil gostujoči profesor v Zambiji (1973–1975), Virginiji (1982), Pittsburghu (1989), gostoval je tudi v Bostonu (1976). O jugoslovanski samoupravni izkušnji je napisal nekaj pronicljivih ugotovitev.

V Ljubljani je napisal kritično oceno učbenika sociologije profesorja in akademika Jožeta Goričarja. Besedilo je ocenil kot plagiat, skoraj dve tretjini besedila je bila nenavadna kombinacija prepisov iz Marxa in Engelsa ter ameriškega profesorja sociologije jezuita Josepha Fichterja. Ocene niso objavili, so pa začeli postopek za odvzem profesure Jambreku. Ciril Ribičič, fakultetni sekretar Zveze komunistov, je Jambreka rešil tako, da ga je partija kaznovala z odvzemom samoupravnih in akademskih funkcij, ostala pa mu je profesura.

Delež v slovenski pomladi in rojevanju demokratične in samostojne Slovenije Jambreka uvršča med slovenske ustavodajalce, ustanovne očete. Bil je v žarišču priprav besedil za slovensko ustavo in koordinator strokovne skupine za pripravo delovnega besedila osnutka ustave Republike Slovenije (1990–1991). Sodeloval je v javnih razpravah in ključnih dogajanjih v Demosu.

Procese demokratizacije in osamosvajanja nadvse natančno preučuje. Poudarja razvojni ustavni lok od 57. številke Nove revije – Prispevkov za nacionalni program,  po kateri »sta že februarja 1987 stekla dva vzporedna niza pobud, dejanj in avtorskih besedil. Prvi je izviral neposredno od ustavno relevantnih kritičnih in programskih idej 'Prispevkov', drugega pa so spodbudile slovenske kritike tedaj vsiljenih zveznih ustavnih amandmajev. Oba ustavotvorna miselna toka sta se vzajemno dopolnjevala, krepila in se kmalu povezala v skupni avtorski projekt nove slovenske ustave, ki je bil v obliki znanih 'Tez' javno predstavljen aprila 1988, se nadaljeval in se končno iztekel z razglasitvijo slovenske ustave« 23. decembra 1991.

Jambrek je bil potem prvi predsednik slovenskega ustavnega sodišča (1991–1994) in njegov sodnik do 1998. V letih 1993–1998 je bil tudi sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Sveta Evrope.

Jambrek je osrednjo pozornost posvetil definiranju središča svetega slovenske nacije, torej procesom in dogodkom, ki ustvarijo Republiko Slovenijo.

Leta 2014 je izdal zbirko petih knjig, ki ima skupen naslov Slovenija 1945–2015: suverenost, ustavnost in prihodnost slovenskega nacionalnega sistema. Imenitna je tudi njegova knjiga Ustanovitev Slovenije (2017).

Jambrek pravi, da je »izraz kapitalizem po moje zunajustavna kategorija. Je pa, če sem nekoliko oseben, ustavna kategorija socializem. V smislu tega, da je protiustaven.« Ocenjuje, da je »podobnih ustavnih izumiteljev, kot je bil slovenski Edvard Kardelj …, v sodobnem svetu veliko. Čeprav se besedila in besedišča njihovih umotvorov med seboj zelo razlikujejo, jim je skupna močna želja, onesposobiti glavne pridobitve evropske pravne civilizacije človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«

V premisleku o »osrednjih vrednotah upora in svobode« Jambrek izhaja iz tega, da so Karantanija, Kocelj, kmečki punti, tabori, Maister, upor proti okupatorju slovenskemu narodu »oblikovali njegovo samobitnost. Po svojih učinkih pa se nobeden ni iztekel v tisti ta narod usodni in dokončni zgodovinski proces, ki ga predstavlja gradnja moderne nacije.

Obljubo svobode naroda v okviru lastne države je izpolnilo šele duhovno in politično gibanje, ki je v štirih letih (1987–1991) izvedlo program nacionalne osamosvojitve od ideje do njene ustavne in državne veljave v domačem in mednarodnem pravu.«

In kar že katera koli slovenska vlada počne, »to počne, če se tega zaveda ali ne, če hoče ali noče, v trajni odvisnosti od vrednostnega središča slovenske republike, katerega sedež je v območju svetega.«

Jambrek je vzpostavil tudi zasebno univerzo, ki jo zagovorniki javnega šolstva agresivno napadajo, a se uspešno razvija. Prav tako je še vedno javno vpliven, omenimo njegovo predsedovanje Zboru za republiko.

In ob vsem tem je doraslo njegovih šest otrok.

Glede prihodnosti Jambrek opozarja, da »je Slovenija v krizi, ki je sistemske narave. Določljiv je tudi njen institucionalni in simbolni izvor. Sprememba institucionalnega sistema zahteva nova lastniške in oblastniška razmerja med državo in civilno družbo. Sprememba simbolnega sistema pa terja ločitev identitetnih in zgodovinskih sporov od demokratičnega političnega procesa.«