Drugače, a tako resnično

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 21. januar 2021 / 13:33

Raztrgajmo nebo je naslov zadnjega romana sodobnega italijanskega pisatelja Paola Giordana, ki je v izteku leta izšel pri Mladinski knjigi.

Kranj – Pisatelja Paola Giordana (1982), po izobrazbi doktorja fizike, ste najbrž mnogi spoznali ob branju njegove knjižice V času epidemije, ki je lani aprila – le mesec po izvirniku – izšla tudi v slovenskem prevodu, kot eden prvih pa je avtor v njej v literarizirani obliki popisal začetek pandemije covida-19 in njene posledice v družbi. Giordano je eden najbolj priljubljenih sodobnih italijanskih piscev, ki je že s svojim prvencem Samotnost praštevil (2008) osvojil najuglednejšo italijansko knjižno nagrado strega. Poleg prvenca sta pri Mladinski knjigi izšla še dva njegova romana: Človeško telo (2013) ter Črnina in srebro (2015). V izteku leta smo dobili prevod njegovega zadnjega romana Raztrgajmo nebo (2018).

Pisatelj se kot pripovedovalec v prvi osebi prelevi v mlado Torinčanko Tereso, ki svoja poletja z očetom in babico preživlja na jugu v čudoviti podeželski Apuliji v sami peti italijanskega škornja. Najstnico iz velikega mesta vaško življenje sicer nekoliko dolgočasi – vse dokler se neko noč v bazen ob babičini hiši ne pridejo goli kopat trije fantje njenih let. Kasnejše srečanje z njimi postane usodno tako za glavno junakinjo kot premišljenega Nicola, zadržanega Tommasa in nedostopnega ter skrivnostnega Berna. Fantje, ki niso istih staršev, a so bratje po duši, skupaj odraščajo na sosednji kmetiji, kjer življenje poteka po nekoliko drugačnih pravilih, povezanih z močnim verovanjem, spoštovanjem do narave in zemlje ter je zaznamovano z večnim prijateljstvom. »Tisti s kmetije«, kot jim pravi babica, dekle povlečejo v svoj zanjo tako magični svet, ki pa se z njenim vstopom tudi za fante spremeni – medsebojni odnosi med brati se sprva podzavestno, na dolgi rok pa trajno porušijo. Med Tereso in Bernom se splete tesna vez, iz katere vzklije prva in– bolj, ko nas roman srka vase, bolj nam je to jasno – tudi edina ljubezen. Poletje se sicer konča, a leto ima štiri letne čase in dejanja iz ljubezni so včasih nedoumljiva. Poti štirih glavnih junakov se razhajajo in spet združujejo, a čeprav se prepletajo z drugimi ljudmi in dogodki, ti skozi ves roman ostanejo v središču pozornosti.

Giordano podobno kot v prvencu Samotnost praštevil tudi tokrat spretno razvija zgodbo in nam vseskozi ponuja vmesne zaključke (zdi se nam, da vemo, kaj se bo zgodilo), zaradi katerih v vsakokratnem pričakovanju njihove razjasnitve branja zlepa ne moremo odložiti. Ampak posamezni dogodki, še zlasti pa konec, ki ga vseskozi na tihem sicer pričakujemo, nas vseeno vedno znova presenetijo, celo osupnejo. Avtor le počasi razkriva značajske lastnosti glavnih junakov, ki jih popolnoma razgali šele v zadnjem delu knjige. Sicer gre za mojstrsko izpisano ljubezensko zgodbo, ki jo prepleta z značilnostmi sodobne družbe, kot so nagibanje ljudi k raznim religioznim prepričanjem, samooskrbno kmetovanje, brezizhodnost mladih v iskanju lastne eksistence, eko terorizem, medicinska oploditev ... S pametnim telefonom vseskozi lahko preverjamo kraje v Apuliji, kjer se roman dogaja, in si s tem še močneje slikamo ves realizem, ki ga prinaša zgodba romana, ki se pravzaprav odvija v ne tako oddaljeni soseščini. Na strani 189 med drugim preberemo: »Za njenim hrbtom sem pogledovala škatlo s piškoti za zajtrk, pločevinasto škatlo ..., v kateri so bili najbrž še vedno Zvončki Doria, piškoti z luknjo na sredini: moj oče si jih je drugega na drugega natikal na mezince, po tri na vsako stran, potem jih je s spačenim obrazom oglodaval, kar se mi je, ko sem bila majhna, zdelo zabavno.« Piškoti Bucaneve – znano, mar ne?

Roman je tako kot ves siceršnji Giordanov opus prevedla Anita Jadrić, s katero smo prebirali vse romane Elene Ferrante ter dela Margaret Mazzantini, Susane Tamaro in drugih.