Od blaznice do klinike

Črt Kanoni je avtor monografije Od blaznice do klinike – 140 let slovenske psihiatrije, ki je izšla pri založbi Maks Viktor ob podpori Mestne občine Ljubljana in ministrstva za zdravje. Spremno besedo je napisal prim. dr. Gorazd Mrevlje, knjiga je namenjena tako laični kot strokovni javnosti. Dne 3. januarja leta 1881 so odprli prvo blaznico na Studencu, danes je to Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana.

Kaj je odločilo o gradnji blaznice na Studencu?

Deset let pred njenim uradnim odprtjem, torej leta 1871, se je v deželni Civilni bolnišnici v Ljubljani zdravilo petdeset duševno bolnih ljudi. Prostori so bili tako natrpani, da so morali dve leti kasneje, torej leta 1873, v prisilnih delavnicah na Poljanskem nasipu poskrbeti za podružnično bolnišnico, v katero so premestili dodatnih šestdeset bolnikov.

Leta 1875 so v takratnem kranjskem deželnem zboru znova odprli že skoraj trideset let staro pobudo o gradnji posebne bolnišnice za duševne bolnike. Tistikrat je dr. Karel Bleiweis pl. vitez Trsteniški, ki je v sklopu deželne bolnišnice vodil oddelek za blazne, bil pa je tudi deželni svetnik, predstavil svoj zgodovinski referat z naslovom Blaznice (norišnice), kakoršne morajo biti, in kaj je njih namen. Že sam pogled v njegov referat nam predstavi podobo psihiatričnih ustanov, kakršna se zrcali v spominu mnogih starejših bralcev, ki so kadarkoli stopili v prostore gradu v Begunjah, Idriji ali drugod. Takole je zapisal: »Dandanes blaznice niso več vetrišnice, ampak bolnišnice morajo biti, ki se le v nekaterih stvareh razločijo od navadnih bolnišnic, kakor to zahteva drugačno vedenje blaznih. V vsaki dobro vredjeni blaznici so delalnice za bolnike: mizarnice, šivalnice, čevljarnice, pa tudi prostori za pletenje slamnic, za pripravo sočivja, kuhinja, perilnica in sušilnica. Prav koristno pa je, če ima blaznica kaj polja in živine …«

Koliko bolnikov se je zdravilo na Studencu?

Za leto 1881, torej leto, ko je blaznica odprla svoja vrata, ni zanesljivih podatkov. Bolnikov naj bi bilo od šestdeset do sedemdeset, saj so viri nedosledni. Bolj zanesljivi in dokumentirani pa so že podatki iz leta 1884, ko se je na Studencu zdravilo že 264 bolnikov. Prvi stalni hišni zdravnik psihiater je bil dr. Pavel Prejnič, primarij pa dr. Karel Bleiweis. V primarijev delokrog je sodil tudi opazovalni oddelek Civilne bolnice in umobolnice v Hiralnici sv. Jožefa v Ljubljani. Ustanova je v tem času pokala po šivih. Mnoge bolnike so morali zaradi nezadostnega števila postelj pošiljati v hiralnico.

Rušilni potres, ki je prizadel Ljubljano leta 1895, tudi Studencu ni prizanesel. V času nenehnega tresenja tal je bila disciplina pri bolnikih hvalevredna. Zasluge za to gredo predvsem strežniškemu osebju, ki je ohranilo trezno presojo in bolnike preselilo v pritlične prostore. Skoraj povsem nove zgradbe so bile hudo poškodovane, poškodovano je bilo tudi sestrsko stanovanje. Deset noči so preživeli na prostem, dokler se niso preselili v začasno barako, ki je ostala njihov dom celih 34 let.

Bolnišnica na Studencu je bila ena redkih, ki je bila že na začetku umeščena v nove objekte, ne v gradove, kot je bila praksa drugje v svetu. Kako so sprva zdravili bolnike?

Zdravljenje bolnikov je tistikrat potekalo v skladu z obravnavo drugod. Denimo v Avstriji, Angliji, Franciji. Bolnikom so bolj kot kaj drugega nudili neko socialno okolje, v katerem so lahko delali tisto, kar so pač znali glede na svoje pretekle izkušnje. Če pa je bolezen eskalirala in so začeli »divjati«, so jih za nekaj ur osamili v prostore, kjer so bili zaščiteni pred samopoškodbami, in ko je napad minil, so jih znova premestili v skupne prostore.

Vaš oče prof. dr. Janez Kanoni (1904–1977) je bil jeseni leta 1945 imenovan za direktorja studenške bolnišnice, izjemno je bil tudi zaslužen za razvoj slovenske psihiatrije. Kateri so bili njegovi dosežki?

Teh mejnikov ali pa dosežkov je bilo kar precej. Če sledim časovnici, je vsekakor najpomembnejši ta, da se je do leta 1949 posteljni fond za psihiatrične bolnike vrnil na raven izpred vojne, saj je Bolnišnica Novo Celje prenehala obstajati in psihiatrična služba pri nas je bila v ruševinah. Tako prostorsko kot tudi z vidika stroke.

Naslednji mejnik je vsekakor resolucija nadaljnjega razvoja psihiatrične službe pri nas, ki jo je zagovarjal v takratni skupščini LR Slovenije (1953) in je bil potrjen desetletni načrt nadaljnjega razvoja psihiatrične službe, v njem pa že potrjena postavitev novih regijskih bolnišnic (Begunje leta 1952, Vojnik 1955 in Idrija 1957).

Leta 1953 je prišlo tudi do razdelitve nevropsihiatrične bolnišnice (Studenec) na dve samostojni strokovni bolnišnici: na nevrološko kliniko in psihiatrično kliniko. Načrt je z vzpostavitvijo gradnje zdravstvenih domov po vsej Sloveniji predvidel tudi delovanje psihiatričnih dispanzerjev v zdravstvenih domovih in postavitev posebnega psihiatričnega dispanzerja, ločenega od bolnišnice ob fužinskem gradu. Seveda se je takrat začelo veliko pozornosti posvečati tudi psihosocialni rehabilitaciji odpuščenih bolnikov, za katere je bila ustanovljena posebna socialna služba znotraj psihiatričnega inšpektorata za LR Slovenijo ...

Kadar govorimo o slovenski psihiatriji, Gorenjci pomislimo na Begunje. Jih omenjate v monografiji?

Same bolnišnice v Begunjah se v monografiji ne dotaknem. Pozornost je bila usmerjena v matično ustanovo na Studencu. Saj kadar beseda nanese na psihiatrijo, Avstrijci vedno pomislijo na Steinhof na Dunaju, ne na Celovec ali na Feldhof pri Gradcu. Švicarji pomislijo na Burglolzli, čeprav ima vsak kanton svojo eminentno ustanovo. Italijani na La Sapienzo, Britanci pa na The Royal Bethlem Hospital. Matična ustanova je tista, okrog katere se svet vrti.

Kako je odprtje begunjske bolnišnice vplivalo na delo matične ustanove, sprašujete? Predvsem razbremenilno z več vidikov. Svojcem ni bilo več treba na dolgo pot v Ljubljano, pacienti pa so bili v okolju, v katerem so se prepoznali. Z odprtjem bolnišnice v Begunjah so gorenjske bolnike premestili tja, Štajerce kasneje v Maribor ali Celje, Primorce in Kraševce pa v Idrijo. Psihiatrija je lažje zadihala, saj bolnišnica ni bila prezasedena z bolniki in ni bila koncentrirana na eno enoto.

Bolnišnica je večkrat spremenila ime, tudi pričujoča monografija odpira možnosti nadaljnje destigmatizacije oseb z duševnimi motnjami in njihovo sprejetost v družbo. Vi ste bili tudi zaposleni na kliniki ...

Da, res je. Bila je blaznica, državna umobolnica, tudi toplice device Marije so ji rekli mnogi zaradi krajevnega imena Devica Marija v Polju. Bila je Bolnišnica za duševne in živčne bolezn in Psihiatrična klinika, do današnjega imena – Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana.

Ne le da sem bil tam zaposlen, tam sem tudi živel. Moj prvi dom je bil Studenec, drugi pa tudi 'Begne', saj je naša družina do uradnega odprtja bolnišnice v Begunjah skoraj vsak konec tedna preživljala pod Dobrčo in Sv. Petrom. Na Studencu sem shodil, v Begunjah pa naredil prve smučarske zavoje na smučeh, ki mi jih je za peti rojstni dan podaril legendarni Rudi Finžgar. V obeh ustanovah sem imel svoje prijatelje (bolnike), s katerimi smo otroci igrali kozoklamf pa zemljo krast pa ravbarje in žandarje. Če danes gledam nazaj, moram priznati, da mi je oče dal za popotnico v življenje nekaj najbolj dragocenega, kar starši lahko dajo svojim otrokom. To pa je, da ne presojam ljudi na nore in pametne. Vsi pametni imajo svoje trenutke norosti in vsi nori, trenutke svoje lucidnosti. Čudovit socialni eksperiment mu je uspel, za kar sem mu neizmerno hvaležen.