Koronavirus in mi, 12. del

Tako kot sreda je šel za počitek tudi skoraj cel četrtek. Skoraj cel zato, ker je bilo sonce preveč vabljivo, da ga ne bi izkoristil. Toplo sem se oblekel, saj je pihal veter, in po dvorišču naredil slab kilometer. Zarežal sem se, saj sem se sam sebi zdel kot kak arestant na dnevnem sprehodu. Lahko bi tvegal in zapustil mejo domačega dvorišča ter se sprehodil do mesta. Lahko bi koga srečal in se malo pogovoril. Lahko bi.

Ampak nisem, ne morem tvegati. Nočem tvegati. Ker če bi koga spričo lastne lahkomiselnosti okužil, si ne bi mogel odpustiti. Še posebej pa ne zdaj, ko na svojem primeru vidim, kako je lahko bolezen videti.

Zvečer je prišla odlična novica: prijatelj Sergej je premagal virus in je že doma iz bolnišnice! Za razliko od naju, ki nisva imela skoraj nič povišane temperature, je njega kuhalo na 39 stopinj cela dva tedna. To noč sem res mirno in lepo spal.

V 28. jutro sva se zbudila zgodaj. Špela je vstala in pripravila zajtrk za otroke, potem pa je Enka pospremila Trojko in Štirko na pešbus. Zaključila se ji je »razredna« karantena in je lahko šla spet med ljudi, na svež zrak.

Mene je od maratonskega ležanja resno zgrabilo nekje v levem boku. Obračanje trupa je tako postalo precej zabavno, vendar samo opazovalcem. Ton in slika kot iz burleske. Kljub bolečinam sem se na glas zasmejal, ko sem si predstavljal, kako so moje priprave na vstajanje iz postelje videti nič hudega slutečemu opazovalcu. Moja pokojna teta bi rekla, da »se prštimuješ kt bulan sret«.

Vse je v najlepšem redu, dokler se znamo smejati samim sebi. Stvari se zakomplicirajo v trenutku, ko samoironija preide v samopomilovanje. Takrat lahko zaideš v malodušje in življenje na lepem postane breme. To ni dobro. Ko človek samega sebe začne jemati resno, je to znak, da je vrag odnesel šalo.

Špela je šla počivat, punci pa sta obe imeli poln urnik šole prek video klicev. Sam sem šel spet malo potrenirat za računalnik. Tri četrt ure mi je uspelo držati koncentracijo, potem pa sem se pridružil Špeli na kavču pred televizijo.

»Za kosilo bo zelenjavna rižota z bučkami!« je oznanila.

»A spet tisto, kar hrana jé?« sem jo podražil, ona pa me je ihtavo boksnila točno v tisto točko na boku, kjer je bila skoncentrirana vsa bolečina ob vstajanju.

»A lohk mau tišje, na klicu sem!« se je na moj krik bolečine odzvala Dvojka s svojega delovnega mesta na galeriji.

Špelin akupresurni udarec je učinkoval, saj me je bok v trenutku prenehal boleti. Res ima zlate roke!

Moja dekleta menijo, da sem v kuhinji odveč. To mi dajo vedeti tako, da me zadolžijo za lupljenje čebule in podobna slabo cenjena dela. Umetnik pač ne mara, da mu gledajo pod prste, ko ustvarja. Zato sem pred začetkom kuhe odšel ven.

Sonce je zelo sramežljivo kukalo izza oblakov, ampak vsaj pihalo ni. Hodil sem gor in dol po dvorišču, počasi in brez pretiravanja. Tako kot je naročil zdravnik. Med štetjem krogov sem razmišljal o covidu. O strahu, ki se je naselil v ljudi. Res je, da je korona lahko precej zaj... Ampak strah njeno delovanje samo še poslabša. Prestrašeni ljudje počnejo stvari, ki jih s trezno glavo ne bi. Korono v resnici slabo poznamo in v ljudeh je strah pred neznanim vgrajen kot del nagona po samoohranitvi. To je še iz tistih časov, ko smo se z jamskimi medvedi tepli za stanovanjsko pravico.

Paradoksalno je to, da ima vsak od nas dostop do nešteto informacij, ljudje pa se kljub temu obnašamo vedno bolj neumno. Kaj mi bo znanje, saj je vse na internetu! Vprašaj strička Googla! Dobivam občutek, kot da se selimo v mračni digitalni vek. Avtoriteta se meri s številom všečkov in sledilcev na socialnih omrežjih. Po tržni vrednosti torej. Zatekamo se v virtualo, kjer je vse idealno. V resničnem svetu stvari pač smrdijo, včasih povzročijo fizično bolečino in od nas zahtevajo napor. Ko v virtualnem svetu dobiš sporočilo »game over«, igro znova začneš. V realnem svetu pa tega udobja ni, dan nam je samo en poskus.

Res je nujno biti previden, ampak strah je pa povsem odveč. Dokler se vsi držimo pravil igre. Pa četudi so včasih nelogična ali celo nejasna, v nekaterih primerih zmedena.

Po prehojenih dveh kilometrih sem se vrnil v stanovanje. Rižota je čudovito dišala. Še bolj čudovito je bilo pa dejstvo, da je dišala tudi Špeli! Do zdaj jo je namreč voh puščal na cedilu.

»Mogoče sem jo malo presolila!« je zvenelo kot Oda radosti. Špeli se vrača tudi okus.

»Nisi. Samo možgani se morajo na novo umeriti,« sem jo tolažil. Korona se očitno spravlja na živčevje. Prizadene posamezna čutila. Pa v mojem primeru koordinacijo prstov. Pa zmožnost daljše koncentracije. Pa zmede spalni ritem. Pa povzroča veliko in hitro utrujenost.

Popoldan sem na FB govoril z nekaterimi znanci glasbeniki.

Vsak dan več jih je pozitivnih, žal na testu za covid-19. Prav razločno se že vidi, kako se – do včeraj še skeptiki – streznijo v trenutku, ko dobijo v roke pozitiven rezultat. Glede na poplavo kontradiktornih informacij v različnih medijih skepsa nikakor ni nepričakovana. Sicer pa, roko na srce, vsak od nas si je po tihem želel, da bi bila korona v resnici »samo ena gripa«.

Najprej je bila tako ali tako zgolj nekaj, kar se dogaja Kitajcem. Nekje na drugem koncu sveta, oddaljeno dobrih deset tisoč kilometrov od nas. Povprečnemu Slovencu je to skoraj enako oddaljeno kot Luna. Sploh pa se jim je to zgodilo zato, ker jedo netopirje. In pasavce. Pa še to z lesenimi palčkami, ne pa s kovinskim priborom kot vsi normalni ljudje.

Potem pa se je ta čudaškost preselila ne le v Evropo, temveč celo v Slovenijo.

Sedaj se vse bolj in bolj kaže, da bomo prej ali slej vsi »fasali« okužbo.

Na veliko srečo gre potek bolezni pri večini okuženih v blažji obliki, le kot malce hujša gripa. Vse je zanimal potek pri naju ter s čim sva si pomagala. Vsakemu sem poslal pripravljeni seznam. Ko imaš na voljo malo časa, preden ti možgan odklopi povezavo s pametjo, je treba biti učinkovit.

»Lepo dišiš!« je rekla Špela, ko sem po večerni toaleti legel k njej v posteljo. Ja, definitivno je zdaj že povsem »iz gozda«. Zaspala sva objeta.

(Se nadaljuje)