V mehurčku dobre volje, miru in zdravja

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 3. januar 2021 / 23:24

Bolnišnični klovni iz Društva Rdeči noski v času koronarazmer otroke v bolnišnicah in stanovalce domov za starejše obiskujejo v parkih, pod balkoni in okni pa tudi na zaslonih. Čeprav se vse dogaja na daljavo, pa občutek, da bi si bili daleč, kmalu izgine, pravi ambasadorka Društva Rdeči noski Eva Škofič Maurer. »In prepričana sem, da ostane občutek topline še dolgo zatem, ko odidemo ...«

Železniki – Bolnišnični klovni iz Društva Rdeči noski so tudi letos kljub epidemiološkim razmeram razveseljevali otroke iz bolnišnic po vsej Sloveniji, poleg tega pa tudi njihove vrstnike z motnjo v duševnem razvoju in stanovalce domov za starejše. Že ob prvem valu koronavirusa, ko so morali odpovedati redne in posebne programe v bolnišnicah in drugih ustanovah, so začeli snovati nove programe, s katerimi bolnišnični klovni, gre za profesionalne umetnike, še naprej opravljajo svoje poslanstvo na varen način, saj je, kot poudarjajo, v teh okoliščinah pomembno ohranjati humor in dobro voljo ter krepiti pogum. »Prilagodili smo se razmeram. Otroke in najstnike v bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah ter stanovalce domov za starejše obiskujemo v parkih, pod balkoni in okni pa tudi na daljavo – na zaslonih,« je pojasnila ambasadorka Rdečih noskov Eva Škofič Maurer. Kot prva profesionalna slovenska klovnesa je društvo ustanovila leta 2004. Sprva je povezovalo štiri bolnišnične klovne, zdaj jih je že dvajset.

»Naši obiski so letos dobili drugačno obliko. Prej smo otroke in starejše obiskovali v njihovih sobah, zdaj pa je razdalja med nami dosti večja. Prav tako upoštevamo vsa varnostna navodila in nam maska zakriva pol obraza. A že v pojmu srečanje je sreča – in mislim, da to ni naključje. Zadnje čase pogosto uporabljamo besedo – mehurček. No, ko se srečamo s starejšimi, se zdi, kot da nas vse skupaj objame en tak mehurček dobre volje, miru in zdravja. Čeprav se vse dogaja tako na daljavo – ta občutek, da bi si bili daleč, kmalu izgine. In prepričana sem, da ostane občutek topline še dolgo zatem, ko odidemo – to vem tudi zato, ker meni še dolgo po odhodu ne izgine nasmeh z obraza,« nam je zaupala Eva Škofič Maurer.

V zadnjih letih so Rdeči noski letno izvedli več kot devetsto klovnskih vizit ter obiskali okoli 50 tisoč otrok in odraslih, kar je bilo letos seveda nemogoče uresničiti. Kljub neugodnim razmeram pa so s petjem, plesom, igranjem na instrumente in različnimi vragolijami narisali ogromno nasmehov; od aprila dalje so namreč obiskali več kot 21 tisoč otrok, odraslih in starejših v 140 ustanovah po Sloveniji. »Poleg tega smo ob sprotnem dogovoru in podpori zdravstvenega osebja, kolikor je bilo mogoče, izvajali tudi nekatere naše redne programe v bolnišnicah,« je dodala Eva Škofič Maurer. Te dni končujejo decembrsko turnejo, v okviru katere bodo obiskali kar 24 bolnišnic in drugih zdravstvenih ustanov po Sloveniji. Razveseljevali so tudi na Gorenjskem: v Domu Viharnik v Kranjski Gori, kranjskem domu upokojencev in jeseniški bolnišnici.

Škofič Maurerjevi je v spominu ostalo veliko srečanj – tako tistih v živo kot tistih na daljavo. »Spomnim se gospe, ki nam je pomahala s svojega balkona, ki je bil v najvišjem nadstropju doma za ostarele. Ker je pihal mrzel veter, je za hip izginila v sobo in se vrnila toplo oblečena in z belo kapo, ki se je je dobro videlo. Priredili smo mini predstavo na travniku pred balkoni doma, nato pa se poslovili. Njen balkon je gledal na parkirišče. Preoblekla sem se že in mimogrede pogledala gor. Gospa je bila tam in mi pomahala. Pomahala sem ji nazaj. Nato sva si s kolegico privoščili dolg pogovor med mojim in njenim avtom. Vsake toliko sem pokukala izza avta in gospa je bila še kar tam – vsakič sva si pomahali. Končno sem sedla v avto. A preden sem odpeljala, sem odprla okno, da sem ji lahko še zadnjič pomahala. Lepo je bilo to mahanje, kot bi se dolgo, iskreno odkritosrčno pogovarjali ...«

Eva Škofič Maurer, ki jo poznamo tudi kot hči pesnice Neže Maurer, z družino živi v Ljubljani, a so sedaj s kratkimi premori že skoraj eno leto v Ojstrem Vrhu nad Železniki. Izzivov ji ne manjka; že tri leta se denimo izobražuje še za psihodramsko psihoterapevtko. Pri tovrstni psihoterapiji posameznik skozi igro podoživlja življenjske situacije, kar mu omogoči nov uvid nanje.