Koronavirus in mi, 7. del

Po prhanju sem moral nazaj v posteljo, bil sem čisto brez moči. Dobra stvar tega je, da enostavno ugasneš in se v nekem trenutku potem spet zbudiš. Vmesni čas prebiješ povsem brez misli. Podobno kot pri anesteziji. Ko mi je anestezistka dala masko čez usta in nos, je rekla: »Globoko vdihnite, kar še enkrat, dobro vam gre!« In že naslednji trenutek z drugim glasom: »Operacija je super uspela, zdaj vas pa peljemo nazaj v sobo!« Vmes je za ves ostali svet minilo pet ur. Sedaj imam podoben občutek.

Zbudil sem se enkrat ponoči. Skoraj vsi so že spali, le Enka je še delala nekaj za šolo. V karanteni se ji je premaknila biološka ura. Čez dan spi, zvečer zajtrkuje, ponoči dela za šolo. Dodatna prednost je to, da ne gleda, kako zdelana sva midva. Starši v sebi trpimo, če nam zboli otrok in tudi otroci najbrž doživljajo podobno travmo z nami.

Občutil sem močno lakoto. Dva kosa kruha s tunino pašteto sta res sedla. Okus je bil naravnost božanski! Tinitus je bil sicer še prisoten, vendar ne več tako zelo nasilen. Večerja me je hkrati napolnila z energijo, obenem pa prijetno utrudila. Zlezel sem nazaj v posteljo, se nažličkal na Špelo in spet zaspal.

Trinajst je moja srečna številka in v trinajsto jutro sem se zbudil poln moči in optimizma. Špela je že nekaj tipkala na računalnik.

»Urejam račune za obračun DDV. A imaš kak račun za nakupe z interneta?«

Počutil sem se bolje kot prejšnje dni. »Dobiš!«

Sprva nisem razločil črk na ekranu. Očitno se mi je poslabšal vid, zato sem si nataknil očala. Bolje. Vtipkal sem geslo in potrdil. »Napačno geslo!« mi je računalnik preprečil vstop. Še enkrat sem vtipkal isto geslo. »Napačno geslo!« Sedaj sem počasi, znak po znak, vtipkal geslo. Računalnik se je odprl.

Ko sem vtipkal tekst v polje »Zadeva«, je pisalo »Rčuani z ntea«. Kaj je zdaj to? Poskusil sem še enkrat in ugotovil, da prsti ne ubogajo. Koordinacija je šla rakom žvižgat. Sicer tipkam 10-prstno, tristo prečiščenih udarcev na minuto. Pobrisal sem tekst in ga samo z dvema prstoma končno vtipkal prav. Pošta je okrog sveta zletela k Špeli v sobo, meni pa v glavo čuden strah.

Očitno mi nagajajo prsti in še vidim ne več dobro. Izmeril sem si krvni sladkor – 6,3. Poslabšanje vida torej ni posledica povišanega sladkorja v krvi. Poskusil sem na hitro natipkati nekaj stavkov. Besede so imele pomešane črke. Koordinacija prstov dejansko ne deluje. En prst prehiteva, drugi zaostaja. Črke z leve roke se mešajo med črke z desne roke. Postalo me je resno strah. Kako bom delal, če mi bodo nagajale roke?

Če ne bom delal, ne bo denarja. Kaj bomo potem? Stroške moramo plačati! Prisilil sem se, da sem odgnal strah in načel najbolj problematični program. Odkril sem težavni del in se lotil spreminjanja programske kode.

Po dvajsetih minutah visoke koncentracije se je na lepem vse ustavilo. Glava mi je odpovedala sodelovanje, nisem več mogel misliti. Znoj se mi je ulil iz vseh por, srce mi je razbijalo in nisem več mogel dvigniti rok. Nekako sem se odvlekel v spalnico in se ulegel.

Špela se je obrnila od računalnika: »A si ti okej?« jo je zaskrbelo.

»Vse moči mi je zmanjkalo, sploh ne morem več misliti!« sem odkašljal.

»Saj si ves moker, a se boš preoblekel?« je že odpirala omaro s perilom.

Pomagala se mi je preobleči in hkrati poslala Trojko v kopalnico po brisačo. Prinesel jo je in mi sam od sebe pomagal, da sva jo namestila čez blazino. Iz oči sem prebral, kako mu je hudo, ko me gleda tako zdelanega. Srčno rad bi mu prihranil ta prizor, a na žalost nisem imel dovolj moči.

»Hvala, sonček moj!« sem ga potolažil, potem pa sem se ulegel. Ta moja nemoč me je tako zelo žrla, da nisem mogel zaspati. Pred boleznijo sem lahko delal tudi po deset ur in več. Zdaj pa ne zmorem niti pol ure! Prihranki ne bodo dolgo zdržali, kako bomo potem? Še nikoli prej me ni tako zdelala niti pljučnica, kaj šele gripa. Grabila me je čudna panika in v takem stanju sem zaspal.

Enkrat med spanjem sem slišal glasove, ko je Špela z otroki pregledovala zvezke. Delali so manjkajoče domače naloge, saj se jim je tisti dan iztekla karantena.

Razmišljal sem o njih. Dva tedna so morali biti povsem samostojni, saj jim midva nisva mogla biti v oporo. Sami so si pripravljali hrano, sami so si organizirali delo za šolo. Pravzaprav je bilo zanje enako, kot če bi bili sami bolni. Sošolci so jim dostavljali šolsko gradivo. V tistih redkih trenutkih, ko sva bila pokonci in se premikala po stanovanju, so nama uvidevno dali mir. Kot da so odrasli, ne pa otroci! Vem pa, da so stalno skrbeli za naju, saj sva v vsakem trenutku imela na omarici svež čaj. Čudovite otroke imava, neizmerno rad jih imam vse! Že zaradi njih morava s Špelo čim prej ozdraveti!

Petkovo jutro me je zbudilo okrog devetih. Počutil sem se bistveno bolje. Energija se je vrnila in jutranjo toaleto sem opravil povsem samostojno.

Špela je v kuhinji pripravljala zajtrk za otroke.

»Danes imate konec karantene! Treba bo v trgovino po nekaj reči. Najbolje, da greste kar vsi skupaj. Maske gor, v trgovino naj gre samo ena, ostali počakajte zunaj!«

Bilo je nekaj razumljivega vznemirjenja. Po dobrih dveh tednih bodo končno lahko spet zunaj!

»Joj mami, kaj pa, če nam bo kdo kaj težil?« je skrbelo Dvojko.

»Ne skrbi, držite se pravil in vse bo v redu!« jo je potolažila Špela.

»Pa kaj se sekiraš, saj gremo samo v štacuno!?« je bila realna Enka.

Tamaladva sta se medtem nekaj pulila na kavču v dnevni, kot je to značilno za samčke skoraj vseh živalskih vrst. Dva tedna biti zaprt v stanovanju ni ravno zabavno. Računalniške igre in gledanje televizije človeku sčasoma presedejo.

Špela jim je dala denar, nakupovalni seznam in materino ljubezen: »Pa pazite, kako boste šli, da ne bosta tamaladva skakala po celi cesti!«

Ko so odšli, mi je Špela prebrala misli: »Upam, da se bodo znašli, sicer pa je skrajni čas, da grejo malo na luft!« je rekla.

Stisnilo naju je v srcu – prvič po dveh tednih sva v stanovanju ostala sama. Zavedel sem se, kako zelo srečen sem, da jih imam. Najine štiri sončke in predvsem Špelo. Ne morem si predstavljati življenja brez nje!

(Se nadaljuje)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kultura / nedelja, 30. julij 2023 / 08:30

Botanične ilustracije Sanje Žagar

Na Jezerskem v Medgeneracijskem centru gostijo razstavo botaničnih ilustracij Sanje Žagar, ki bo na ogled vse do 10. avgusta. V okviru razstave pa sta organizirani tudi dve delavnici botanične ilustra...

Objavljeno na isti dan


Prosti čas / petek, 3. junij 2011 / 07:00

Veseli Gorenjci in Tramontana

Na 11. Večeru slovenskih viž v narečju, ki bo 10. junija ob 19.30 v Škofji Loki, bosta nastopila tudi ansambla Veseli Gorenjci z Zgornje Bele pri Preddvoru in Tramontana s slovenske obale.

Prosti čas / petek, 3. junij 2011 / 07:00

Kavboji in Indijanci

Dijaški živžav je enodnevni družabni dogodek, ki ga MKC Pri Rdeči Ostrigi organizira v sodelovanju z dijaki škofjeloških srednjih šol. Dogodek je popestritev plesa majskih četvork na Mestnem trgu...

Prosti čas / petek, 3. junij 2011 / 07:00

Moker, a odličen praznik v Preddvoru

Sedaj že kar tradicionalna prireditev v Preddvoru Praznik glasbe in veselja je tudi letos trajala od minulega petka do nedelje, sicer na drugi lokaciji, z nekaj dežja, kar pa ni uničilo razpolože...

Gospodarstvo / petek, 3. junij 2011 / 07:00

Koristno srečanje na polju

Križe - Kmetijska svetovalna služba je v četrtek na kmetiji Petra Jarca na Kriškem polju pripravila vrtnarsko poljedelski krožek, na katerega je povabila kmete, ki so vključeni v...

Prosti čas / petek, 3. junij 2011 / 07:00

S palico do sonca, potem pa veselica

Twirling in Mažoretni klub Komenda jutri ob 17. uri vabita na predstavo S palico do sonca v Športno dvorano Komenda. Potem pa vabijo na veselico za dvorano z ansamblom Ton...