Ljubosumje in otroci

Ta nepridiprav je včasih zelo očiten. Okolica ve za njun problem. Včasih pa se vrtinči le med njima. Ljubosumje povzroči ogromno težav. Največkrat menimo, da je ljubosumje vezano le na zakonski, partnerski odnos. V nerazrešenih zakonskih odnosih pa se ljubosumje v družini lahko preseli med starša in otroka ali med sorojence. Nerazrešene čustvene vsebine (npr. bolečine, neizgovorjene zgodbe, tabu teme) med zakoncema oz. partnerjema plavajo med družinskimi člani in določajo družinsko vzdušje. Njihov možni »udar v družini« je pojav ljubosumja.

Poznano je, da včasih mati in hči tekmujeta za pozornost moškega v družini (moža, očeta). Tako nastanejo t. i. očetove princeske. V tem nezdravem trikotniku pravzaprav nihče ne uživa, le ven ne znajo iz teh čudnih odnosov in zapletov. Oče je prvi moški v svetu svoje hčerke. Vse življenje bo nosila njegovo podobo in tudi na osnovi njunega odnosa bo hčerka izbrala moškega svojega življenja. Do neke mere je razumljivo, da se hčerka naveže na očeta. Oče ji mora povedati, da je lepa, da jo ima rad. Predvsem v puberteti pa ji mora dovoliti, da se začne čustveno osamosvajati. Kadar oče začne posvečati več čustvene energije hčerki kot ženi, pride do nezdravega odnosa. To hčerka nekako čuti, mama opazuje in lahko postane ljubosumna na hčer, ker vidi, čuti, kaj se dogaja. Otrok ni nič kriv, bo pa deležen negativnih posledic, saj mu je na ta način ukradena naravna samostojna pot. Odgovoren je starš oziroma oba starša. Ko takšna hčerka dobi fanta, oče pogosto popolnoma odpove. Večkrat jo grobo zavrne, češ da ga je zavrgla. Kar seveda ni res. Takšen ati bi moral začeti reševati svoje čustvene težave že mnogo prej. S svojo ženo, in ne z otrokom.

Drugi možni zaplet je ljubosumje med sorojenci. Nekako še razumemo malčka prvorojenca, da postane ljubosumen na novega dojenčka, saj mora sedaj deliti čas in pozornost z bratcem oziroma sestrico. Želi le, da ga nekdo potolaži v jezi in žalosti v novi situaciji. Nekaj več pozornosti in sočutja največkrat pomaga. Težje je, ko ima en otrok v družini dlje časa občutek, da eden od staršev (ali oba) več časa, pozornosti, energije namenjata njegovemu bratu ali sestri. V takega otroka se naselijo občutki manjvrednosti, celo zapuščenosti, pogosto se bo v življenju znašel ali pa se bo vsaj počutil, da je na drugem mestu. Otrok se bo na vse načine trudil dobiti enako pozornost kot njegov sorojenec. Brez razuma se bo razdajal za starše, samo da bi dobil njihovo pozornost. Kasneje bo ta vzorec prinesel v druge situacije, kjer bo preko mere skrbel za druge, nase pa bo pozabil. Otrok se bo trudil, dejansko pa sta starša pozabila na svojo nalogo.

Kako velika odgovornost je zavestno starševstvo? Ko se mož in žena uredita in slišita, je dobro starševstvo le še posledica. Otroci nam bodo večno hvaležni.