S kladivom in žeblji do čipke ...

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 6. november 2015 / 00:00

Arhitektka in oblikovalka žirovskih korenin Manca Ahlin, ki že šesto leto živi in ustvarja v New Yorku, je za tamkajšnjo mediteransko restavracijo izdelala pregrado iz čipk. Za izdelavo 120 kilogramov težke čipke je uporabila več kot kilometer dolgo konopljino vrv.

Z omenjeno pregrado, ki jo je izdelala za novo restavracijo Stix v newyorškem predelu Chelsea, je pritegnila veliko pozornosti, saj je ta čipka res nekaj posebnega. Namesto običajne nitke in bucik, ki se uporabljajo pri klekljanju, je namreč uporabila mornarsko vrv in žeblje. Treba je bilo najti tudi dovolj velik prostor za delo, ki ji ga je prijazno ponudil pater Krizolog v kleti slovenske cerkve. Nato pa je bilo treba »na kolena«. Vzorec je nalepila na lesene deske, v katere je zabijala žeblje kot bucike, vrv pa je navila kar v štreno. V približno mesecu dni je tako spletla enajst metrov dolgo in tri metre široko pregrado v obliki čipke, ki zdaj krasi omenjeno newyorško restavracijo.

O čipki v velikem merilu je sicer razmišljala že dlje časa, je priznala Manca Ahlin. »Testirala sem njen potencial skozi različne oblike in materiale. To so vedeli tudi v arhitekturnem biroju, s katerim sodelujem, in ob oblikovanju notranjosti restavracije se je pojavila ideja, da bi izdelali steno v obliki čipke.« Pri tem je bilo po njenih besedah potrebno kar nekaj prepričevanja naročnika, da to ne bo tipična bela čipka iz časa naših babic. »Ko sem mu pokazala tudi vzorec iz vrvi, se je vendarle odločil za naročilo.« Z motivom, ki ga je uporabila za čipko, si ni dolgo »razbijala glave«. »Restavracija je mediteranskega tipa, tako da je bilo kar samoumevno, da vanjo vključim nekakšen motiv iz mediteranske kuhinje. Grozdje in oljke so se mi zdele najprimernejše, saj so njihove oblike tudi blizu sami estetiki čipke.« Material se prav tako navezuje na mornarstvo, saj je uporabila vrv iz konoplje. »Vrv mi je bila prva misel, ko sem slišala za velikost samega zaslona. Potem pa je bilo treba le najti pravo debelino in material te vrvi.«

S klekljanjem se je Manca Ahlin prvič srečala že kot osnovnošolka. »To mi je pokazala sošolka in zdelo se mi je zelo zanimivo in dobra nadgradnja mojega znanja kvačkanja in pletenja, kar sem se že prej naučila doma od mame in babice.« Tako se je vpisala v čipkarsko šolo in jo obiskovala čez vsa leta osnovne šole. Lepe spomine ima tudi na svojo učiteljico klekljanja Marico Albreht, starosto žirovskih klekljaric. »Marica je bila izredno karizmatična učiteljica, ki je vedno skrbela, da je bilo vzdušje v čipkarski učilnici polno smeha in dobre volje. Ob njenem neverjetnem tehničnem znanju nas je vedno navduševala tudi s pripovedovanjem zgodb in anekdot.« V posebno veselje jim je bilo, ko so sodelovale na predstavitvah klekljanja v okviru turističnih dogodkov po vsej Sloveniji in na čipkarskih festivalih, kjer so se udeleževale tekmovanj v klekljanju. »Še posebno pomemben pa mi je njen doprinos pri urejanju knjige ob 700-letnici Žirov, ki jo je uredila skupaj s takratno šolsko psihologinjo Antonijo Habjan Križaj in v katero je vključenih kar nekaj mojih vzorcev za čipke. To mi je dalo velik zagon in potrditev, da ima to, kar delam, neko večjo vrednost,« je poudarila Manca Ahlin. Marica Albreht se je spominja kot pridne, delavne in tudi trmaste učenke, ki je prišla k njej, kadar je le mogla. »Kot bi se ji stol zalepil na zadnjico, toliko je klekljala,« je slikovito opisala njeno vztrajnost.

Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter zatem fakulteto za arhitekturo je Manca obiskovala v Ljubljani. Po dobrih dveh letih dela v arhitekturnem biroju v Ljubljani se je odločila za magistrski študij arhitekture in urbane kulture v Barceloni. »Po končanem študiju me je kolegica, s katero smo skupaj delali na projektu spanja v javnem prostoru, povabila na nadaljevanje projekta v okviru arhitekturne razstave v Illinoisu v ZDA. Ob tem me je pot zanesla skozi New York, ki me je pritegnil, tako da sem si poiskala službo in po treh letih obiskovanja in dela na daljavo sem si tudi uredila delovno vizo,« je svojo karierno pot opisala Manca Ahlin. Na vprašanje, s čim se ukvarja ta čas oziroma kaj bo njen naslednji projekt, pa le skrivnostno odvrne: »Pustimo se presenetiti ...«