Sedmica: V šolo po izobrazbo

Za slovensko politično resničnost je simptomatično, da vsaka oblast pusti v izobraževalnem sistemu svoj pečat. Znotraj konteksta je še zlasti na udaru osnovnošolski sistem, v katerem je domala neizbrisen pečat pustila politična ekipa Edvarda Kardelja in njegovih potomcev. Po slovenski osamosvojitvi je svojemu »okusu« osnovnošolski izobraževalni sistem prilagodila Liberalna demokracija Slovenije z ministrom Slavkom Gabrom na čelu in nenavadno bi bilo, če ne bi v ta del družbenega življenja s svojimi zamislimi posegla tudi politična garnitura aktualnega vladnega predsednika Janeza Janše.

Ne rečem, da bi moral minister Milan Zver podedovani izobraževalni sistem pustiti nedotaknjen. Do posameznih zamisli, ki so na meji revolucionarnega, pa sem, vsaj po mojem mnenju, upravičeno skeptična. Recimo. Gospod minister načrtuje v osnovno šolo uvesti drugi tuji jezik. Kajpada, na račun nekega drugega predmeta. Kdo bo pri tej predmetni transakciji pripravljen potegniti krajši konec, bomo še videli. Vsekakor je za državljana s končano osemletko neživljenjskega pomena, ali zna pozdraviti in odzdraviti v enem ali v dveh tujih jezikih. Bolj kot to, je zanj pomembno znanje iz računstva in maternega jezika. Zlasti kar se slednjega tiče, od osnovnošolskega izobraževalnega sistema in od šolnikov pričakujem, da znajo otroci po končani osnovni šoli slovensko tako govoriti kot tudi pisati. Se razume, pravilno. In tudi pravilneje kot nekateri, ki, na primer, končajo pravno ali strojno fakulteto. (Žal je tako, da veliko visoko izobraženih Slovencev svojega maternega jezika ne zna pravilno uporabljati.)

Naslednje, kar mi je pri najnovejšem poskusu reforme osnovne šole padlo v oči, je dejstvo, da aktualni šolski minister izenačuje pomen izobraževalne in vzgojne funkcije osnovne šole. Na ta način je razmišljala komunistična oblast, v sodobni demokratični družbi pa sta – vsaj za moj način razmišljanja – nalogi razdeljeni; naloga družine je otroke vzgojiti, naloga šole je otroke izučiti. Narava stvari je namreč takšna, da je otrok za vzgojo dovzeten v obdobju tako imenovane primarne socializacije, ki se praviloma konča z vstopom v osnovno šolo. Povedano drugače, do svojega sedmega leta starosti je otrok kot nepopisan list papirja odprt za vzgojo, od sedmega leta naprej pa za izobrazbo.

Je pa res, da je šola nevzgojene otroke (in njihove starše) s pomočjo strokovnjakov dolžna opozoriti na to, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj nesprejemljivo, kaj se sme in česa se ne sme ter na druge vedenjske odklone. Ne gre torej za vzgojo, pač pa za opozorilo. Če se otrok in njegovi starši za opozorilo ne zmenijo, je šola v imenu vzgojene večine zadevo dolžna urediti na drug, učinkovit način. Bodisi tako, da otroka začasno ali za stalno loči od njegove primarne družine, bodisi tako, da otroka premesti v drugo družbeno oziroma izobraževalno okolje. Vprašanje pa je, katera šola je pripravljena sprejeti pogojno rečeno tuj problem.

Od aktualnega ministra Milana Zvera torej pričakujem takšno reformo obstoječega izobraževalnega sistema, ki bo prvič, zagotovil pravilno rabo maternega jezika, in drugič, varoval vzgojeno večino pred nevzgojeno (in nasilno) manjšino.