Z glino skozi težke dni

Ko se je pred dobrim desetletjem znašla v težkem življenjskem obdobju, prežetem s tesnobo in napadi panike, je Petra Nabernik v roke vzela glino in iz nje nenačrtovano oblikovala – punčko. Do danes jih je izpod njenih prstov prišlo na tisoče, oblikovanje gline, ki je sprva imelo predvsem terapevtski učinek, pa je pretvorila v poslovno idejo.

Ko stopiš v njen atelje, ki ga je v središču Cerkelj odprla pred letom dni, pogled najprej pritegnejo keramične punčke različnih velikosti. Punčare jim reče in v dobrem desetletju so postale njen zaščitni znak, a pod spretnimi rokami Petre Nabernik iz Apna pod Krvavcem dandanes nastaja še cela paleta druge okrasne in uporabne keramike.

Petrina zgodba z oblikovanjem gline sega dobro desetletje nazaj, ko se je tedaj 22-letna mladenka preselila v Ljubljano. »Po pol leta sem se vrnila domov, nisem zdržala, morda je šlo za strah pred neznanim. Pojavili so se panični napadi in tesnoba, bila sem preobremenjena z zunanjim svetom,« se Petra, danes mamica dveh dečkov, spominja težkega življenjskega obdobja, ki ji ga je pomagala prebroditi tudi glina. »Prinesla mi jo je mami, ki je zelo ustvarjalna na različnih področjih, da nisem ves čas razmišljala, kaj je narobe z mano. Oblikovanje gline me je sproščalo in pomirjalo, še danes me, sploh če imam slab dan. Glina ima menda terapevtski učinek, tudi v begunjski bolnišnici izvajajo delavnice z njo. V cerkljanskem vrtcu izvajam program ustvarjanja z glino in vzgojiteljice opažajo, da so otroci pri tem bistveno bolj vztrajni kot pri oblikovanju drugih materialov,« pripoveduje Petra.

Sprva je nameravala ustvarjati izdelke iz stekla, a jo je kaj hitro zasvojila glina. Zdi se ji bolj 'topel' material. Svoje prve punčke še vedno hrani, danes se ji, pravi, zdijo smešne. Sčasoma so postale bolj dovršene, leta 2004 je zadnje dobila tudi certifikat obrtne zbornice, doslej pa jih je izdelala že več tisoč. »Ogromno so jih pokupili tujci, saj sem jih včasih vsako soboto prodajala na Art marketu v Ljubljani. Nekaj je na teh punčkah. Že stokrat sem rekla, da jih bom nehala delati, pa ne morem ... Z leti se razvijaš in ustvarjaš nove izdelke, a zdi se, da me bodo punčke vseskozi spremljale. Na neki način so moj avtoportret, s seboj prinašajo mojo zgodbo. Prišle so iz mene in mogoče so se zato obdržale tako dolgo,« razmišlja mlada ustvarjalka.

V Petrinem ateljeju je zaposlen tudi njen mož; izdeluje vse izdelke, razen punčk. »Je velik talent. Ko je bil pol leta zelo bolan, mi je marsikdo skušal pomagati v ateljeju, a ni šlo. Prve prstane iz stekla je naredil celo bolje od mene, kar mi ni bilo všeč in sem takoj rekla, da to ne bo šlo,« se spominja v smehu. Kadar je dela preveč, jima na pomoč priskoči njena mama Nada, ki ima tudi sama umetniško žilico in smisel za aranžiranje, zato je zadolžena tudi za urejanje prodajnih polic in izložbe ateljeja, v zadnjem času pa jima veliko odvrne tudi šenčurska umetnica Nataša Almajer. Največ dela je ravno pred decembrskimi prazniki, takrat njihov atelje zaradi oblice naročil že malo spominja na proizvodnjo, pove Petra in prizna, da ji gre to kar malo na živce. Trenutno so največji 'hit' keramična stojala za pošto, ki jim jih komaj uspe izdelovati sproti. »Vse izdelke delam na roke, brez vretena in ulitkov, zato je postopek bolj dolgotrajen in zahteven,« pove. Na policah ateljeja se bohotijo še številni drugi unikatni keramični izdelki: skodelice, pladnji, sladkornice, posodice za maslo, izparilniki, podstavki za mila, ogrlice …, še vedno pa se spogleduje tudi z izdelki iz stekla, predvsem nakitom.

Petra je vesela, da so domačini njen atelje v prostorih Hribarjeve hiše dobro sprejeli. Čeprav so ji ob odprtju mnogi čestitali za pogum, da se je podala na lokacijo, ki naj bi veljala celo za zakleto, ker se je v njej zamenjalo že toliko najemnikov, pa je Petra odločena, da dokaže nasprotno. »Gre, in to vedno bolje, čeprav je do res dobre plače še dolga … A stranke prihajajo tudi iz bolj oddaljenih krajev, moji izdelki so na voljo še v petih drugih trgovinah po Sloveniji. Želim si, da bi jih v treh letih lahko ponudila v dvajsetih trgovinah. Umetniški poklic je stresen, dohodek je negotov in na ta način si ga zagotoviš tudi v 'mrtvih' mesecih,« ugotavlja.

Idej za izdelke ji ne manjka. »Ustvariti si želim še marsikaj, a ker se s tem preživljam, se moram prilagajati tudi trgu, zato se ne morem vedno izražati točno tako, kot bi se želela. Kljub vsemu pa v vsak izdelek dam nekaj sebe, tudi drugi mi pravijo, da imam povsem svoj stil, sploh punčke so zelo barvite, imajo moj pridih. Vedno se trudim, da so moji izdelki drugačni. Na primer male keramične pujske, ki jih sicer izdelujejo mnogi, delam čisto po svoje, imajo lase, kape in trakove na glavi,« je pojasnila in dodala, da upa, da bo kmalu imela več časa tudi za oblikovanje novih izdelkov, tistih za dušo ...