Pogovor

Prejšnji teden smo opisali simbiotičen odnos. Tokrat poglejmo, kakšen bi lahko bil takšen pogovor. Ona se že dlje časa pripravlja, da bi mu povedala svojo željo o dvournem tedenskem klepetu s prijateljicami. Najprej morala zbrati pogum, da mu to pove. Preprosto čuti, da mora vsaj malo ven iz tega odnosa, ker jo bo sicer zadušilo.

Ona (čuti strah v kosteh, gomazenje po telesu): »Dragi, prihodnji teden v torek se bom dobila s prijateljicami. Ob 20. uri bom doma. To bodo naša tedenska srečanja.« On (kot bi mu vrgel bombo groze, telo je zamrznilo) ostaja vljuden: »Le kaj boš hodila. Greva v kino. Bodiva skupaj, kot vedno.« Ona (začne jo dušiti, zateguje ji grlo): »Odšla bom le za dve uri. Kmalu bom nazaj. Saj veš, da te imam rada. Prosim, ne nasprotuj mi, ker bom sicer morala iti s slabo vestjo. Doma boš imel pripravljeno večerjo.« On (postaja nestrpen, začne ga stiskati v prsih, prihaja vrtoglavica): »Ne, ne, kar doma ostani. Midva sva za skupaj, ne potrebujeva drugih ljudi v svoji sreči.« Ona (jeza se poveča, povzdigne glas, čuti napete mišice in močno bolečino v želodcu): »Ne. Imam te rada. Jaz tega ne zdržim več. Moram zadihati, sicer se mi bo zmešalo. Hudo mi je zate, vendar boš preživel dve urici brez mene.« Zanj je to kot smrtna obsodba. Moral bo biti sam. Brez nje. Ostal bo sam. On (pritisk v pljučih se mu povečuje, srce je podivjalo, ne ve, kaj se dogaja, konec je, zadaj čuti hkrati ogromno jeze, ker ga zapušča, in grozo samote): »Ne morem, ne morem, tega ne bom zdržal. Niti sedaj ne.«

Samo napoved kratkotrajne prekinitve odnosa je njemu povzročila pravo paniko. Gospa je modro ravnala in svojega moža odpeljala na urgenco. Tam povedo, da je doživel panični napad. Razložili so mu potek paničnega napada. Spraševali so ga, ali je doživel kakšen stres v zadnjih dneh. Oba sta spretno zanikala, saj nočeta nikomur priznati svojih težav. Tokrat se je njuna težava prvič pokazala v takšni intenziteti. Kasneje je gospod opravil še druge zdravstvene preglede, kjer pa niso ugotovili nobenih odstopanj od normalnih vrednosti. Ne vesta, kako naprej. Zdravniki pravijo, da ni nič narobe, onadva vesta, da je hudo. Pravzaprav ju nihče ne razume, saj o svoji težavi z nikomer ne govorita. Njo bo v tem odnosu pobralo, zadušilo, on doživlja panični napad ob omembi njenih kratkih odhodov.

Imata dve možnosti. Lahko se podredita drug drugemu, si ne »grozita« več z odhodi od doma, z ločenimi hobiji in izleti, z daljšimi (nenapovedanimi) opravili in se dogovorita, da ne bosta odpirala bolečih čustvenih vsebin. Pravimo, da skleneta pakt o nenapadanju. Počasi bosta otopela tudi za veselje. Druga možnost je stopiti na pot ozdravitve bolečega in nezdravega odnosa. Vzame precej časa in truda. Najboljša novica je, da je najhujše že mimo.