Različni interesi

Pretekli teden sem imela priložnost govoriti z ribiči. Eden med njimi se je celo preživljal z ribiškim turizmom.

Ujemi in spusti je prevladujoč način ribiškega turizma, kar pomeni, da ribe ujamejo, se z njimi fotografirajo in jih spustijo. Gosti so pretežno tujci, ki so navdušeni nad Slovenijo, in še posebej nad rekami. Reke, primerne za muharjenje, so od Soče do Savinje, najbolj severna je Meža in na jugu Kolpa. Ljudje, ki hodijo po svetu zato, da se fotografirajo s svojimi trofejami, naj bodo to ribe ali druge živali, so običajno zelo bogati. Kot povedo tovrstni vodniki, jim v Sloveniji znajo ustreči. Vendar ribiči kaj kmalu potožijo nad dejstvom, da je rib v naših rekah vedno manj. Poleti je ribič na Cerkniškem jezeru v trenutku začel pripovedovati o istem problemu.

Trenutno je v Sloveniji zelo močno Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Društvu je s svojo dejavnostjo uspelo zelo povečati številčnost in raznolikost ptic na našem območju. Slovenija je vroča točka biodiverzitete, saj se tukaj stikajo Alpe in Jadran, Panonska nižina in Dinarski svet. Ptice na svojih selitvenih poteh potrebujejo hrano, najpogosteje so to ribe in dvoživke. Pa je problematika zaokrožena. Ena od pomembnih nalog DOPPS-a je monitoring, opazovanje in popisovanje ptic. Z dijaki smo jih lahko opazovali pri njihovem delu v Škocjanskem zatoku. Ptice ujamejo v nekakšno zaveso. Potem jih prepoznajo, katera vrsta je, jih premerijo čez krila, ugotovijo, ali je ptica odrasla ali mladica, jo stehtajo in zapišejo, od kod je prišla (veliko ptic ima že obroček, kjer piše, od kod je prišla). Lahko si predstavljate, da mora biti ornitolog zelo izkušen, da vse to lahko naredi v nekaj minutah. Ne more brskati po knjigah in računalniku, da bi ptico prepoznal in jo uvrstil v rod in vrsto. To je njegovo znanje, ki ga mora uporabiti tisti hip, ko drži ujeto ptico v rokah. Potem jo spusti. V naših krajih je zelo razširjen kormoran. Prišel je z baltskih držav, je tujerodna invazivna vrsta. Poje do tri kilograme rib na dan. V naših rekah zopet domuje vidra, ki je znanilka čistih rek. Dobro za reke in slabo za ribe.

Katera žival ima sedaj večjo in daljšo domovinsko pravico, kdo jo bo varoval in kdo preganjal, komu je koristna in komu škodljiva? To so vse vprašanja, pri katerih se krešejo mnenja ljudi, ki živijo z naravo, ji želijo pomagati. Pogosto pa se ne ve, kdo ima v katerem trenutku bolj prav. Če tej problematiki dodamo še lovce, čebelarje, gozdarje, kmetovalce pa športnike – plezalce in druge, vam je jasno, da so si pogosto v laseh kot psi in mački. Vsi lahko svojo dejavnost opravljajo le v naravi, jo izkoriščajo in spreminjajo, jo zagovarjajo, negujejo, varujejo, oskrbujejo in ji pomagajo. Kadar so njihove strasti in interesi najbolj navzkrižni, bi morda pomagalo, če bi zapeli tisto znano Lovska, lovska je ta, lovska, lovska je ta ...