Globok pogled v zrcalo za inventuro

Kot hoja po žerjavici, 2. del

»V nočeh brez spanja sem razmišljala, kam naj grem, ko bo konec bolniškega dopusta. Pri prijateljici nisem mogla ostati v nedogled. Bolj ko sem tuhtala, slabše je bilo. Zavedala sem se, da se bom morala ponižati in prositi babico, ali lahko pridem domov …«

Ko so tisti, ki so jo poznali, nekaj let kasneje slišali za posilstvo, so bili, kot se rado dogaja, »pametni«. Govoričili so, kaj vse bi storili, če bi bili na Barbarinem mestu, kako bi posiljevalca celo ubili in podobno. Obsojali so jo, ker je zbežala, namesto da bi se borila.

»Nič ne bi storili. Tako kot tudi sama nisem storila čisto nič. Ležala sem, srce mi je razbijalo, bila sem na robu nezavesti. Ko je bilo enkrat vsega konec, nisem mogla niti vstati, kaj šele, da bi posiljevalca 'sunila v jajca', kot bi to storili drugi,« z nemalo grenkobe pripoveduje Barbara.

Potem pa nadaljuje: »Karla in babica me nista dobro sprejeli. Morda sta bili hladni tudi po moji krivdi, saj sem bila jaz tista, ki je po odhodu v Ljubljano z njima pretrgala stike. Vseeno me nista pustili pred vrati, na srečo je name še zmeraj čakala soba iz otroštva. V mesecih, ki so sledili, se mi je babica na neki čuden, izprijen način maščevala za vse, kar sem, po njenem, naredila narobe. Nenehno mi je očitala, da sem bila domišljava, da sem želela Karlo s tem, ko sem se vpisala na fakulteto, ponižati, da sem se obnašala naduto, vzvišeno do njiju, da sem bila egoistična in me je zato Bog kaznoval in podobno. Karla je bila čisto pod maminim vplivom, zato ji je le kimala, z menoj pa se več kot toliko ni hotela pogovarjati. Po dolgih 17 letih se je name 'spomnila' celo mami. Iz Nemčije, kjer je živela, mi je poslala pismo, v katerem je od mene zahtevala več ponižnosti in da babico prosim odpuščanja, ker sem kar odšla od doma. Pustila sem ga v kuhinji, na mizi, saj sem vedela, da je imela prste vmes babica. Vseeno mi je bilo, četudi bi ga prebrala.

Počasi je šel h koncu že tretji mesec, kar sem bila na bolniški. V petek sem imela še zadnji pregled pri ginekologu, potem pa, hura, nazaj v službo! Prav veselila sem se že!

Na ponovnem pregledu pa šok! Zdelo se mi je, da niti posilstvo ni bilo tako strašno, kot so bile ginekologove besede: 'Gospa, noseči ste!' Ležala sem na ginekološkem stolu, začela sem se tresti kot šiba na vodi, iz mojih ust pa je spolzel glasen krik, pa še eden in še eden. Prihitela je medicinska sestra, oba z ginekologom sta me mirila, a ni dosti pomagalo. Mislila sem, da se mi bo zmešalo. Končno sem prišla toliko k sebi, da sem jima povedala vso resnico. 'To bi bilo treba prijaviti!' sta vztrajala, a jima nisem dovolila. Želela sem le, da mi pomagata, da se otroka znebim. Takoj. Nemudoma. Njegov oče je bil narkoman, za menoj je bila operacija, narkoza, pohabljena in raztrgana zunanja rodila, ne, ne, ne bo šlo, ne smem roditi! Kaj bodo rekli ljudje? Še to! Ponoči, ko nisem mogla spati, sem razmišljala o otroku. Spoznanje, da ni čisto nič kriv, me je pretreslo. In ko sem si proti jutru priznala, da pa je pri vseh težavah, ki jih imam, še najbolj nedolžen, sem, če verjamete ali ne, precej pomirjena zaspala.

V ponedeljek nisem šla splavit. Nisem mogla. Pa ne da bi mi ta korak preprečevala vera, konec koncev smo hodili k maši bolj iz navade. Nekaj mi je reklo, da ne bi bilo prav. Da bi mi bilo žal.

Babica je 'veselo' novico sprejela zelo sovražno. 'Prekleta kurba,' mi je rekla in me zaničljivo premerila od nog do glave. Malo je manjkalo, pa bi me postavila pred vrata, če se ne bi zame zavzel ded. Tako malokrat si je upal kaj reči, v tistem, zelo kočljivem trenutku pa se je oglasil, češ ali ni bilo že dosti gorja pod to streho. Od srca sem mu bila hvaležna, saj res nisem imela kam iti. Celo župniku sem oprostila, ko mi je na poti iz trgovine dejal, da 'ni verjel, da bom ravno jaz delala družini sramoto'. Bog ve, kaj mu je babica naklobasala!«

Tisti dan, ko se je s carskim rezom rodila Julia, je padal dež, grmelo je in bliskalo se je, strela je udarila tudi v neposredno bližino porodnišnice. Ko se je Barbara prebudila iz narkoze, so ji povedali, da je z otrokom vse, kot mora biti. Ko je bila spet sama, je začela moliti.

»Ob pogledu na Julio se je omehčalo tudi babičino srce. Neizmerno sem ji bila hvaležna, da me ni več zmerjala in poniževala z umazanimi izrazi. Ko je bila deklica stara štiri mesece, sem morala na še eno ginekološko operacijo. Žal pa ciste, ki so mi jih odstranili, niso bile nedolžne. Sledila je kemoterapija, boj z rakom pa je trajal in trajal. Tudi psihično sem bila zelo na tleh, saj me je obsedlo, da sem zbolela zato, ker sem naredila nekaj zelo narobe. Še sreča, da sem obiskovala skupino, kjer sem se lahko izkašljala in pogovorila s psihoterapevtko. Shujšala sem do neprepoznavnosti, zaradi granuloma sem izgubila več zob, kar mi je še dodatno spodneslo tla pod nogami. Stara sem bila trideset let, videti pa sem bila kot starka. Ena od znank me je obvestila, da je umrla Mojca, njenega očeta pa so namestili v dom za starejše. Uboga ženska, nič lepega ni imela v življenju! Po mojem odhodu ni več mogla zapuščati stanovanja, saj ni bilo nikogar, ki bi ji pomagal, da bi šla po stopnicah. Veste, koliko jih je od pritličja do tretjega nadstropja? Nešteto!

Moja Julia je rasla. Posledic zaradi biološkega očeta – narkomana ni imela. Kakšno olajšanje! Kadarkoli sem jo stisnila k sebi, nisem niti enkrat pomislila, da bi jo po vsem, kar se mi je zgodilo, morala sovražiti. Imela sem jo najraje na svetu! Omehčala se je tudi babica, saj se je zavedala, da se njena Karla ne bo nikoli poročila. Preveč posebna je bila! Mikalo me je, da bi se preselila nazaj v Ljubljano, a tega finančno ne bi zmogla.

Lansko leto, ko sva se s hčerko vrnili z morja, sem izvedela, da nas je v moji odsotnosti obiskala mami. To, da ni niti vprašala zame, še ni toliko bolelo, a da tudi za Julio ni pustila nobene igrače, nič, to pa me je prizadelo.

Tudi sicer je bilo življenje precej komplicirano. Tri ženske v hiši, ki bi potrebovala skrbne moške roke in marsikatero popravilo, ni bilo lahko. Nobena od nas ni imela veliko denarja, izgovori, da bo že kako ali pa 'saj je dobro, kaj bi še rada', so bili dnevno na krožniku. Babica se mi je smilila, saj je imela vedno več starostnih težav, Karla pa s svojo preprostostjo in naivnostjo prav tako.

Potem sem v službi spoznala Miha. Četudi so me kolegice svarile, naj ne bom naivna, da je pred menoj obrnil že številne druge, sem mu, zaljubljena do ušes, nasedla. Zapustil me je tisti trenutek, ko je izvedel, da imam nezakonskega otroka. Razočarana in v globoki stiski sem pogoltnila preveč tablet …

Spet sem na bolniški, spet me vlačijo po zobeh, spet imam tisoč razlogov, da sem lahko nesrečna …«

(Konec)