Ciril Rekar med rudarji in metalurgi

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (268)

Metalurg Ciril Rekar je svoje poklicno življenje v resnici praktično preživel med metalurgi in rudarji. Bil je med najvidnejšimi organizatorji in strokovnjaki. Zapustil je izredno zapuščino, tako doma kot v svetu. Rodil se je 14. septembra 1901 v Radovljici. Njegov oče je bil sodnik in predsednik deželnega sodišča. Ciril Rekar je sodeloval pri projektiranju in gradnji železarn v Indiji in Alžiriji. Leta 1951 je ustanovil Tehniški muzej Slovenije. Umrl je 5. decembra 1989 v Ljubljani.

Ciril Rekar je obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Kranju. Študiral je tehnično kemijo na Tehniški fakulteti univerze v Ljubljani ter se usmeril v metalurgijo. Po krajšem službovanju v raznih podjetjih rudarske in metalurške stroke se je ustalil na Jesenicah, kjer je živel 11 let, med letoma 1931 in 1942. Leta 1940 je bil imenovan za honorarnega predavatelja na Strojnem oddelku Tehniške fakultete v Ljubljani in docenta za železarstvo na novo urejenem oddelku za metalurgijo.

Med letoma 1939 in 1941 je na Jesenicah vodil jeklarno in plavž. Po begu leta 1942 z Jesenic je živel v Italiji. Delal je v Torinu (1942) in Neaplju (1943–1944). V letih 1945–1946 je bil pomočnik na ministrstvu za rudarstvo, generalni direktor črne metalurgije v Ljubljani, od leta 1946 pa redni profesor Tehniške fakultete v Ljubljani ter od 1950 predstojnik Metalurškega inštituta.

Ciril Rekar je na Jesenicah zgradil šamotarno (1933), prvo popolnoma bazično Martinovo peč (1933–1934), ki se je od tu razširila v druge dele Evrope, po vojni tudi v ZDA. Med letoma 1936 in 1939 je v novo jeklarno in jeklarstvo uvedel uporabo zasavskih rjavih premogov, tako da je bil v ta namen razvit plinski generator z destilacijskim nastavkom, ki je danes standardni generator v naših metalurških podjetjih. Njegovo delo je povezano z razvojem prvega plavžarskega obrata in z apnenico na plavžni plin.

V Ljubljani je bil metalurški inštitut (ustanovljen leta 1947) po njegovi zamisli priključen Oddelku za rudarstvo in metalurgijo, ki je od leta 1950 deloval na vseh najvažnejših področjih te stroke v Jugoslaviji. V Piranu je že leta 1956 razvijal laboratorij za uporabo sončne energije.

Izdelal je načrte, elaborate in investicijski program za novo železarno v Skopju (1953–1954). Skupaj s P. Gregorcem je iznašel postopek za pridobivanje polkoksov iz domačih lignitov za nizke in elektro plavže ter nizko peč z dvema conama za proizvodnjo grodlja z domačimi gorivi (zaščiteno s patentom). Leta 1948 je ustanovil Društvo rudarskih ter metalurških inženirjev in tehnikov Jugoslavije, leta 1950 pa v Sloveniji tehniški muzej, ki ga je kot predsednik do leta 1956 uspešno uvedel tudi v Idrijo, na Jesenice, v Kropo in Tržič. Od leta 1956 dalje je vodil tudi strokovni odbor za piranske soline.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Domžalah se je 17. 9. 1901 rodil elektrotehnik Venčeslav Koželj. Leta 1925 je diplomiral na tehniški fakulteti, leta 1934 pa tudi doktoriral.

V Medvodah se je 18. 9. 1802 rodil politik Matija Kavčič. Leta 1848 je bil izvoljen v deželni zbor in v frankfurtski državni zbor, kjer je zagovarjal svobodo vere, zahteval neposreden državni nadzor cerkvenih zadev in odpravo podložništva.

V Trzinu se je 19. 9. 1851 rodil dolgoletni ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je 18. 4. 1941 naredil samomor – ob okupaciji je protestno, zavit v jugoslovansko zastavo, skočil v Ljubljanico.