V mestu in pod njim

Tale »mihovanja« sicer pišem na gorenjskem jugu, v t. i. ruralnem okolju. Zato naj zdaj, ko sem v Parizu, še enkrat izkoristim priložnost, da jih napišem v veleurbanem. Veliko se je spremenilo v tem mestu, odkar sem pred dobrega četrt stoletja prvič živel v njem. Za začetek bi izpostavil dvoje: da je na pariških ulicah manj pasjih drekov in da je mesto dobilo novo megaknjižnico. Parižani imajo neverjetno veliko psov. »Poznavalci« pravijo, da jih večina z njimi tudi spi; pri čemer mislim na to, da leži z njimi skupaj v postelji, ne da bi počeli še kaj drugega; na morebitno sodomijo še pomisliti ne upam. No, stvarna ocena je, da je pariških psov dobrih 150 tisoč in da ti proizvedejo vsaj 16 ton dreka na dan. In Parižani so imeli navado in potrebo, da pse peljejo na sprehod, in ko ti kar na ulici opravijo svojo potrebo, pogledajo stran in se naredijo Francoze (kar navsezadnje tudi so). Kazni za takšno početje ni bilo, slišal sem celo, da bi župan, ki bi jih uvedel, izgubil naslednje volitve. No, sedanji župan Bertrand Delanoe si je leta 2002 prav to kljub vsemu upal storiti in uvedel globe, ki znesejo od 35 do 183 evrov ali bistveno več, odvisno od predrznosti in trmoglavosti kršiteljev. Rezultat je viden, ulice so bistveno manj posrane. Toda: motite se, me je opozoril moj sosed, Parižan turškega rodu. Avgusta so skoraj vsi meščani s svojimi kosmatinci vred na dopustu; ko se vrnejo, bo spet vse po starem, na globe se večina požvižga, svobodo sranja doživljajo kot svojo osebno ... Tako mi ne ostane drugega, kot da kmalu spet pridem in na kraju samem preverim, kako je s to nedopustno rečjo v času zunaj dopusta.

Zdaj pa k večjim rečem. Gotovo ste že slišali za velike gradbene projekte (»Grands Travaux«), s katerimi je predsednik Mitterand v svojem času obogatil mesto in si hkrati postavil spomenik. Piramida sredi Louvra, velika operna hiša na trgu Bastille, La Grande Arche (nebotičnik v obliki pravokotnega slavoloka) v poslovni četrti La Defense, predvsem pa nova nacionalna knjižnica, po njem imenovana Bibliotheque Nationale de France – Francois Mitterand. Ta me je najbolj zanimala. Od daleč se mi ni zdela nič posebnega, ko pa sem bil enkrat v njej in poleg enkratne forme spoznal tudi njeno vsebino, se moram prikloniti – knjižnici, njenemu arhitektu Dominiqu Perraultu in pokojnemu predsedniku. Ta reč je tako velika in veličastna, da si zasluži poseben zapis.

Tako je torej, toliko za pokušino. V tem velemestu pa ne šteje le tisto, kar je nad zemljo. Pod njim je še eno, podzemno mesto. Pri tem ne mislim le na kanalizacijo (Egouts), tudi v njej sem že bil – a ne po padcu, po čisto prisebni odločitvi; ogled z vodnikom je prvovrstno doživetje. V mislih imam predvsem velikansko podzemno prometno drobovje tega mesta. Pariški metro. Pri čemer mi spet ne gre le za njegovo velikost in funkcijo, ki preprečuje, da bi mesto umrlo v prometnem infarktu. Štirinajst prog je v novejšem času dopolnilo še pet hitrih metrojev, znanih po kratici RER (A-E). Gre mi za to, da bi opozoril na telesno in duhovno ozračje, ki v njem vse bolj prevladuje. Dejstvo je, očitno samo po sebi, da se pariška elita v nižave metroja ne spušča. Z njim se vozijo predvsem nižji (tudi nižji srednji) sloji in turisti. Tudi to je očitno - po barvah kože, oblačilih, jezikih, obnašanju ... Tisto, kar me je najbolj zmotilo, pa je to, da si upam po izrazih na obrazih in po gestah premnogih potnikov soditi, da je med njimi bistveno več nesrečnih, prizadetih, nezadovoljnih ali celo jeznih kot pred četrt stoletja. Nam to kaj pove?