Zazrti v severno obličje Karavank

Psinski vrh/Sinacher Gupf (1577 m n. m.) – Severno od Stola in Vrtače leži lahko dostopen vrh, ki pa se lahko pohvali s precejšnjo strmino. Drugačno videnje severnega obraza Karavank.

Pred leti, ko sem stala na vrhu Žingarice, sem ga sicer opazovala, potem pa za leta dolgo nanj pozabila. A ko je čas pravi, vsak vrh pride na vrsto. Tudi tokrat je bilo tako. Danes bomo obiskali Psinski vrh (Sinacher Gupf). Vrh je kljub legi pod gozdno mejo zanimivo razgledišče na severna ostenja Karavank, na Vrtačo, Stol in Vajnež. Gore, ki na slovenski strani kažejo svojo milo, povečini travnato podobo, so z avstrijske strani divje, skalnate in prepadne.

Peljemo se čez mejni prehod Ljubelj proti Celovcu. Na koncu znamenite S-serpentine zavijemo levo na lokalno asfaltirano cesto proti Žabnici (Bodental). Po treh kilometrih pripeljemo v Slovenj Plajberk. Cesti sledimo naprej, na levem ovinku, ki se nadaljuje proti Žabnici, pa zavijemo desno in kmalu opazimo oznake za Psinski vrh (Sinacher Gupf).

S parkirišča nadaljujemo desno po asfaltirani cesti, ki višje postane makadamska. Vstopimo znotraj ograde, ki označuje prepoved nadaljnje vožnje. Hitro dosežemo zasebno hišo. Nadaljujemo po makadamu, dosežemo kapelico in lovsko kočo, ko se približujemo sedlu Vranjica (Orienzasattel). S sedla nadaljujemo po levi cesti, desna cesta bi nas peljala proti Žingarici. Levo cesto po nekaj korakih zapustimo, saj se levo strmo navzgor v gozd odcepi označena planinska pot. Pot se prečno vzpenja po gozdnem pobočju, doseže precej veliko gozdno poseko. Vzpon poteka v okljukih, a je ponekod precej strm. Na vrhu poseke se nam odpre pogled proti Dravski dolini. Sledi manj strm del poti, ki poteka ob gozdnem grebenu. Ko planinska pot greben zapusti, preide v strma pobočja. Strmina je ponekod precejšnja in pot poteka tudi med skalami, kjer si moramo nekajkrat pomagati z rokami. Pod vrhom pot še nekajkrat zavijuga v okljukih. Tik pod vrhom stopimo iz gozda in se po travnatem slemenu sprehodimo do vrha Psinskega vrha – ki ga označuje velik križ – z vpisno skrinjico in lično klopjo, ki ponudi udoben počitek.

Vrh nam postreže z malce drugačnim pogledom na verigi Karavank, saj se nam pokažejo severna ostenja Stola, Vajneža in Struške. Levo od njih so seveda Vrtača, pa Zelenjak in Palec.

Z vrha sestopimo po poti vzpona, a predlagam, da pod strmim delom, tam na tistem gozdnem pomolu, ko bi morali zaviti levo navzdol, nadaljujemo po neoznačeni stezici, ki se ponekod precej strmo v okljukih spušča skozi gozd. Pot je lepo sledljiva in nobenih težav ni, da bi zašli.

Neoznačena stezica na makadamsko cesto pride pri lovski koči, mimo katere smo šli pri vzponu. Pri koči zavijemo desno in se mimo zasebne hiše spustimo do izhodišča v Slovenj Plajberku, kjer nas čaka jekleni konjiček.

Nadmorska višina: 1577 m
Višinska razlika: 577 m
Trajanje: 3 ure
Zahtevnost: 2 / 5