September in zopet šola

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 2. september 2020 / 13:51

Ne vem, kdo ima konec avgusta večji cmok v grlu in kepo v želodcu, učenci ali učitelji. Privadila sem se, da je tako vsako leto, da je to normalno, pozitivna trema pred novim šolskim letom. Vedno se sprašujem, kaj bom spremenila, kako zastavila z novo generacijo.

V šolo vstopamo po novem režimu, kjer bodo dijaki ves čas v enem razredu, ne bodo smeli pohajati po hodnikih, čim manj mešanja razrednih skupin. Vedno so izzivi in vedno je bila organizacija velikega sistema, kot je šola, zalogaj, sedaj je še večji. In vendar vsaka situacija lahko prinese tudi kaj dobrega. V srednjih šolah so verjetno povsod nameščeni avtomati za kavo, sladke pijače in prigrizke. Tam je bila vedno vrsta in zbirališče mladih. Pri nas smo si zelo prizadevali, da bi ukinili plastične lončke in bi hodili po kavo na avtomat z lastnimi skodelicami. Nikakor nam ni uspelo s tem predlogom, naj smo še tako poudarjali trajnostne in ekološke vidike zmanjšanja embalaže in predvsem nepotrebnega uživanja sladkih pijač in prigrizkov. Sedaj tovrstni avtomati niso delujoči zaradi izogibanja zbiranju ljudi na enem mestu. Tam je vedno gneča in tej se sedaj povsod izogibamo. V razredih si bomo omislili grelnike vode, pa si bomo kavo kuhali sami. Naredimo si razred tak, da nam bo prijazen. Upam, da bodo stene polepili s kakšnimi svojimi izdelki. Od marca naprej sem svoje šolske rože imela doma. Imela sem čas zanje in zelo so zrasle. Zelenje zelo zmanjša monotonost sten in prostora. Dolgo smo sanjali, da bi imeli v razredih kakšne fotelje, posebne kote, kjer bi se posameznik lahko kdaj umaknil. Morda bodo dijaki izdelali kakšne svoje stole in druge podobne rekvizite, da jim bo lažje in bolj udobno biti ves čas na enem mestu. Vsi smo še bolj razumeli, da je hoditi v šolo privilegij. Čisto običajen šolski dan ni samoumeven, je dar in hvaležni smo lahko zanj. Torej bodimo strpni in upoštevajmo vsa priporočila stroke. Le tako upamo, da bomo lahko imeli pouk v šoli dlje časa. Nihče si ne želi zgolj učenja na daljavo, to je res skrajna možnost.

Tako končujemo še zadnje priprave, nakupe šolskih potrebščin, nekateri imajo opravka še z maturo. Naj jim uspe in naj se ta zgodba zaključi. Prav tako študenti opravljajo še kakšne izpite. Tisti, ki pa so vse opravili že julija, uživajo dolgo poletje, ki se bo nadaljevalo še v september, ki jim nudi čisto svobodo. Tudi oni si želijo, da bodo imeli vaje – v laboratorijih, na terenu, da ne bodo le uporabniki elektronskih aplikacij in bodo deležni osebnega pristopa pri študiju. Pri mnogih študijih so izpustili prav tisto, kar jim študij naredi poseben, praktičen in uporaben. Morda bomo rekli: nič več ni tako, kot je bilo, in edina stalnica sodobnega časa so spremembe in jaz kot posameznik sem del njih. Če temu ne sledim, postajam fosil, ki nosim v sebi sledi preteklosti, sedanjost pa gre mimo mene. Moramo živeti tukaj in zdaj, tako kot kaže situacija.