Ivan Brence: Kar sem rekel, sem rekel!

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (265)

Ivana (Janeza) Brenceta (po domače Pehtuta), ki se je rodil okoli leta 1855 na Dovjem, so 24. avgusta 1915 usmrtili na Suhem bajerju pod Golovcem na vojaškem strelišču v Ljubljani in tako izvršili sodno odločbo, ker se ni pokesal za svoje besede.

Bil je kmetovalec, trgovec in posestnik na Dovjem, ki je veljal za zavednega Slovenca, v zgodovino pa se je zapisal s svojim ravnanjem med prvo svetovno vojno. Avgusta 1915 so po Avstro-Ogrski potekale množične mobilizacije in zaplembe zasebnega premoženja v vojaške namene. Po naročilu občinskega sluge je prišel k Brencetu14-letni sin železniškega čuvaja in mu izročil pisni poziv, naj za vojaške potrebe odda svoja dva vola in voz. Ta je prisilni odvzem odločno odklonil, češ da bi lastnino raje zažgal, kot oddal, ter mladega fanta menda tudi oklofutal. Ob tem je ostro skritiziral cesarja Franca Jožefa in rekel: »Ti kar povej svojemu cesarju ali tistim, ki so te poslali sem: če se hoče cesar vojskovati, naj pošlje na fronto svoje vozove in svojo živino. Povej jim tudi, da jaz svojega ne dam.« To sicer niso bili njegovi prvi komentarji o cesarju, saj je že na začetku julija 1915 izjavil: »Prokleti sivi starec hudičev. Zvezal se je z Nemci, sedaj pa imaš pravično vojsko. Bolje bi bilo, če bi se bil zvezal z Rusi, kakor pa z Nemci. Cesar je tak norec, da ne more biti večji.«

Zaradi razžalitve cesarja in upiranja so v ljubljanskih uradih ukazali, naj ga zaprejo. Brence je bil nekaj časa zaprt v Mojstrani, nato pa so ga preselili v Ljubljano. Ko je 21. avgusta potekalo zasliševanje prič na Dovjem, je bil med njimi tudi tedanji dovški župnik Jakob Aljaž, ki si je prizadeval, da bi Brenceta izpustili, vendar brez uspeha. Nekateri so menili, da je bil Brence ob izpadu razburjen in verjetno pijan, župan Japelj pa je trdil, da je Brence grob človek, ki rad zabavlja in pije. Brencetu ni pomagalo pričanje orožniškega podstražmojstra Franceta Škarje, da je obtoženi ob avstrijski zasedbi Beograda zavrnil izobešanje zastave, češ da za to že ne bo izobešal cunj. Prijatelji so Brenceta nagovarjali, naj se izgovarja na utrujenost, jezo in tudi pijanost, kar pa je aretiranec, ki se ni čutil krivega, zavrnil s slovitimi besedami: »Kar sem rekel, sem rekel!« Brencetove posmrtne ostanke so izkopali iz Suhega bajerja ter jih popoldne v svečani povorki ter ob zvonjenju zvonov množično pospremili na poti po Ljubljani do kolodvora. Ob grobu na Dovjem je govoril tudi Jakob Aljaž, časopisje pa je poročalo, da tako svečano niso pokopali še nobenega slovenskega kmeta.

Leta 1919 so v Ljubljani začeli zbirati podatke o 23 žrtvah, ki so bile ustreljene na Suhem bajerju. Brence je prišel v zavest Slovencev kot nedolžna žrtev in mučenik »črno-žolte monarhije«. Leta 1920 so tri Brencetove hčerke prosile za obnovo kazenskega postopka. Višje deželno sodišče je zaradi napak v postopku vojaškega sodišča in dvomljive verodostojnosti prič oprostilo Brenceta vseh obtožb. Avgusta 2003 so mu na domači hiši odkrili spominsko ploščo.

Zanimivi Gorenjci tedna in dogodki dežele Kranjske:

Na Jesenicah se je 24. 8. 1874 rodil knjigarnar Ivan Mesar. Za slovenske srednje šole je založil več kot osemdeset učnih in pomožnih knjig. Po svetovni vojni je njegova založba objavljala predvsem zbrane spise slovenskih pisateljev (Jurčič, Pregelj, Prešeren, Levstik, Erjavec).

V Krnici pri Gorjah se je 24. 8. 1903 rodil duhovnik, misijonar in frančiškan Janez Ambrožič. Zavzel se je za pomoč slovenskim ženam, ki so služile v Egiptu.

V Komendi se je 25. 8. 1723 rodil slikar in pozlatar Peter Janežič. V letih 1750–1780 je vodil umetniško najbolj zmogljivo delavnico na Gorenjskem.