Za telo, sprostitev in družbo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 18. november 2018 / 08:48

Z letošnjim pohodom na Stenar je druščina v različnih poklicih aktivnih žensk – predvsem pa ljubiteljic narave in gora – obeležila desetletnico obstoja skupine Pohodnice.

Kranj – Sredi oktobra, zagotovo pa na začetku novembra z obilnejšim deževjem in nekoliko hladnejšim vremenom se pohodna sezona v visokogorje, kjer skalovje tudi že pobeli sneg, za povprečne pohodnike običajno konča. Še nekoliko prej, v izteku poletja, je letošnjo sezono z vzponom na Stenar zaključila tudi skupina žensk v najlepših letih, ki si je pred desetimi leti v čast njihovemu vsakotedenskemu pohodniškemu druženju nadela preprosto ime Pohodnice.

Njihovo skupno pohodniško druženje je pred leti nastajalo spontano. »Prijateljice, znanke, sodelavke, sorodnice, vse seveda ljubiteljice narave in, kolikor nam ob naših službah čas dopušča, tudi rekreativke, smo leta 2008 začele s skupnimi pohodi najprej po gorenjskih hribih, kasneje pa tudi širše po Sloveniji.« Da so si za svoj dan v tednu izbrale torek, pove ena izmed njih Mija Aleš: »Izbrale smo si določen dan, da so se naše družine navadile, da takrat doma manjkamo, in ne sprašujejo, kje smo in kam gremo. Hkrati pa vedo, da bo kosilo na štedilniku in ga bo tisti dan treba pogreti.«

Običajno se na pohod odpravijo popoldan, ko opravijo službene obveznosti. V družbi, ki šteje kakih 25 žensk, najdemo farmacevtko, učiteljico, računalničarko, razvojno inženirko, zdravnico, stomatologinjo, tu so podjetnice, finančnice, gospodinje, vse po vrsti pa v življenju aktivne ženske. »Vsak torek se nas zbere vsaj 15, ene smo bolj stalne druge sem in tja manjkajo. Naši pohodi trajajo od pomladi do jeseni, običajno si izberemo za tri do štiri ure pohoda tu po okoliških hribih, ko je dan daljši, pa so naši cilji tudi drugod po Sloveniji, kot so Kum, Slivnica, Nanos ... Če je deževen dan, se na primer odpravimo z dežniki okrog Blejskega jezera,« razlaga sogovornica in doda, da pri tem poskrbijo, da se z zbornega mesta peljejo s čim manj avtomobili. Njihova obvezna oprema so poleg planinskih čevljev, primernih oblačil in pohodnih palic ter dovolj tekočine v nahrbtniku tudi čelne svetilke, saj včasih s hriba pridejo v mraku. Pohode zabeležijo tudi s fotografijo in vpisom v pohodno kroniko, za kar poskrbi tudi sicer gonilna sila druženja Kranjčanka Janka Likozar.

Vsaka izmed njih se prilagodi svojemu načinu hoje in zmogljivostim, med uživanjem v naravi pa se ob lažjih pohodih razvije tudi klepet o tem in onem. »Prihajamo iz toliko različnih strok, da ima na vsako vprašanje katera od nas odgovor. Na pohodih ne manjka dobre volje, z razumne distance pa obdelamo tudi aktualno dogajanje v družbi. Pri tem stresne teme puščamo ob strani,« o družabni plati pohodov pripoveduje Aleševa; da kadar kakšna izmed njih pride slabše volje, to v njihovi družbi obrne v pozitivno smer. Osipa v teh letih v družbi pohodnic tako rekoč ni.

Mija pravi, da so njihovi pohodi drugačni kot pohodi moških družb, ki se običajno povzpnejo na hrib, spijejo pivo in se vrnejo v dolino. One gredo počasneje, si na vrhu ali v okolici ogledajo kakšno znamenitost, cerkev, ker je med njimi nekaj dobrih pevk, priložnostno tudi zapojejo, se poveselijo ob rojstnem dnevu katere izmed njih ... in se obvezno fotografirajo. Letošnjo sezono so tako kot prejšnja leta zaključile z dvodnevnim pohodom v visokogorje, tokrat na 2244 metrov visoki Stenar. Prejšnja leta so se povzpele na Peco, Kanjavec, Komno, Jalovec, Matajur … Po besedah Aleševe bodo zimske torke preživele v telovadnici, prihodnjo pomlad pa bodo spet aktualni hribi.