Na Čemšenik tudi po razgled

Dom na Čemšeniku zaradi svoje lege ob gozdu velja za takšnega brez razgledov. Ljubitelji lepih razgledov pa pridejo na svoj račun, če se povzpnejo še malce višje in se podajo po Panoramski poti pod Javorovim vrhom, ki je odslej lepo urejena in skrbno označena.

Kokra – Dom na Čemšeniku je planinska koča, ki se nahaja nad dolino reke Kokre v občini Preddvor na višini 835 metrov. Dom obdajajo gozdnata pobočja Babe, Potoške gore, Javorovega vrha in Slaparjeve gore in je izvrstno izhodišče za nadaljnje vzpone. Tu je nekdaj stala kmetija, danes ima stavbo v lasti Komunala Kranj, dom pa upravlja Planinsko društvo Iskra Kranj. »V zadnjem času je naše sodelovanje več kot zgledno. Sedanje vodstvo ima posluh za ohranjanje kulturne in ekološke dediščine, kar koča s svojo lego vsekakor je, saj leži na strogem vodovarstvenem območju. Tik pod kočo namreč izvira Čemšeniški potok in voda iz tukajšnjega zajetja sodi med najbolj kakovostne pri nas,« nam pove predsednica PD Iskra Kranj Rozalija Rajgelj ali Ruža, kot jo kličejo prijatelji.

Ne le voda, odlična je tudi hrana

Planinski dom je skozi celo leto odprt ob petkih, sobotah in nedeljah (po dogovoru za skupine tudi med tednom), društvo pa je letos sklenilo sodelovanje z novim oskrbnikom – Vilkom Sitarjem z Oševka, ki je delom, pri katerem mu pomagajo žena, sin, snaha in drugi sorodniki, začel ob koncu maja. »Žena rada kuha, pa sva si rekla, zakaj pa ne, in sva poskusila. Za zdaj sva zelo zadovoljna. Tu gor je res mir pa dober zrak in prijetna družba, vodo imamo odlično, zelo dobro pa sodelujemo tudi s planinskim društvom,« razlaga Vilko Sitar in nas popelje do bližnjega vodnega izvira, ki napaja ne le kočo, ampak tudi celoten Kranj in okoliške kraje. Tu so že leta 1910 uredili sploh prvo zajetje za Kranj. Meritve so pokazale, da voda nima nikakršnih primesi; ni pa odlična le voda, ampak tudi hrana, ki jo v planinskem domu strežejo.

Ričet, bograč, golaž, jota, štruklji, različni zavitki, kislo mleko z žganci, kruhovi cmoki … je le nekaj priboljškov, ki planincem olajšajo ture, prav vse pa nastaja v planinskem domu, saj je tamkajšnja kuhinja dobro opremljena. Če je lepo vreme, je obiska – zanimivo – manj, saj se planinci raje podajo kam višje, ob oblačnih dneh ali v hladnejših mesecih leta pa je dom dobro obiskan. Planinci prihajajo od vsepovsod; nekateri se pridejo gor le pohladit, saj so temperature zaradi gozda v vročih dneh veliko bolj prijetne kot v dolini, ali pa si Čemšenik izberejo za vmesno postajo na poti do okoliških vrhov.

Vse več pa jih zdaj privabi tudi Panoramska pot pod Javorovim vrhom.

Devet kilometrov in tri razgledne klopi

»Panoramsko pot smo si v društvu že dlje časa želeli urediti na mestu nekdanje stare lovske poti, ki je postajala vedno bolj zapuščena, a do realizacije kar ni prišlo. Nato pa se nas je lani povezalo pet prijateljev, članov društva in ljubiteljev planin, in povsem v lastni režiji smo to pot začeli čistiti, kositi, ponekod celo prekopavati, tako da je nastala pot, ki jo danes poznamo pod imenom Panoramska pot pod Javorovim vrhom. Uredili smo tudi tri razgledišča – dve klopci smo postavili lani, tretjo – na vrhu Babe – pa letos,« nam pojasni Metod Zaplotnik, eden od glavnih pobudnikov panoramske poti, ki bo odslej razveseljevala številne planince.

Pot je krožna, dolga devet kilometrov in lepo označena s smernimi tablami in rumenimi pikami. Če pustimo avto na izhodišču za Čemšenik pri zapornici in mostu čez Čemšeniški potok, se bomo sprehodili do Doma na Čemšeniku, naprej na Babo in po grebenu zaokrožili mimo planine Krems nazaj na izhodišče. Vsak trud, ki ga bomo vložili v vzpone, bo poplačan z nekaj lepimi razgledi. Z ene klopi se zdita Kranj in Ljubljanska kotlina kot na dlani, z druge nam pogled seže na Krvavec in v dolino, s tretje pa na kar dve strani – na Grintovec, Kočno in druge vrhove Kamniško-Savinjskih Alp na eni ter na Julijce na drugi strani.

Celotno pot bomo v počasnem tempu prehodili v slabih treh urah, lahko pa jo tudi skrajšamo, in sicer tako, da na križišču za Babo in Krems kakšnih deset minut hoje nad Čemšenikom zavijemo desno. V tem primeru bomo eno klopco izpustili. Če ne bomo preglasni, nam bo pot prekrižal kakšen gams ali srnjak, prav mir pa je tisto, kar si želijo tudi pobudniki panoramske poti. »Naš namen ni, da pot postane množično obiskana, zato novih klopi in razgledišč tudi ne bomo postavljali,« še pove Zaplotnik in obljubi, da jo bodo člani društva še naprej pridno vzdrževali in pohodnikom tako zagotovili lepa doživetja.