Ona!

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sobota, 19. september 2009 / 06:00

Škrlatica (2740 m) - Soproga slovenskega očaka, druga najvišja gora v Sloveniji. Ni važno, s katere strani se odpravite na njen vrh, vsi pristopi so precej dolgi. Vrh, ki zahteva dobro fizično pripravljenost.

Druga najvišja gora v Sloveniji je vsekakor cilj, ki pravemu gorniku zaigra v prsih, ko pomisli nanj. Dama triglavskega pogorja, veličastna mogočnica nad dolino Vrat in nad Krnico, ima zaslužen sloves težko dostopne dame. V njeni bližini ni planinskih koč, vzponi iz doline pa so dolgi, naporni in zahtevajo dobro fizično pripravljenost. A v tem divjem skalnem svetu je tisto, zaradi česar so gore tako privlačne: prepadne skale, strmi žlebovi, škrbine, strma melišča. Škrlatica je res prava kraljica; z dolgim uvodom nas preko svojih skal popelje na vrh; vrh, ki nudi užitek in zadovoljstvo!

Na Škrlatico se bomo podali iz doline Vrat, odkoder nas čaka 1723 metrov višinske razlike. S parkirišča se odpravimo proti Aljaževemu domu, tik pred domom nas smerokaz usmeri proti Škrlatici, Stenarju, Dolkovi špici. Lagoden začetni vzpon se kmalu spremeni v strm kolovoz, ki ob hudourniku pridobiva na višini, nato pa zavije desno in se v okljukih dviguje skozi gozd. Sledi strm vzpon skozi rušje, ki se tik Pod Rušjem položi in nas skozi tipičen kraški svet strmo pripelje do razpotja. Do Bivaka IV je dve minuti. Levo se odcepi pot na Križ in proti Kriški steni, mi pa krenemo desno. Lagodna pot obide jugozahodno steno Dolkove špice in se spusti v Spodnji Dolek. Kraški svet je poln žlebičev, brezen, oken. Nekaj višinskih metrov smo izgubili, a višino kmalu začnemo pridobivati nazaj. Smo v krnici Zgornji Dolek. Pred seboj zagledamo strmo melišče, ki ni tako prijazno, kot morda daje prvi vtis. Sledimo markacijam, ki nas popeljejo na levo stran melišča, ob severnem ostenju Dolkove špice, potem pa ga po najkrajši meliščni poti prečimo. Pozorni smo na markacije. Ne pustimo se pretentati številnim shojenim potem, ki se jih vidi po melišču. Smo pod južno steno Škrlatice. Še nekaj vzpona po skalovju in že smo na začetku zavarovane plezalne poti. S pomočjo jeklenic prečimo v desno. Sledi strm skok do ozkega žleba, ki je dobro zavarovan in tudi skala je čvrsta. Sledi del, ki je tehnično najzahtevnejši. Prečili bomo apnenčasto, škrapljasto skalo, ki je prijetno trebušasta in prepadna. Zgoraj je jeklenica, spodaj pa skobe. Sledi še nekaj metrov jeklenice, a bodimo previdni, saj se kljub markacijam lahko hitro znajdemo nižje ali pa višje od markirane poti. Po sestopu na jugovzhodni greben nas čaka še približno 20 minut vzpona. Zanimivo je, da mogočnega križa ne zagledamo tako hitro, kot bi si mislili, ampak ga šele resnično tik pod vrhom. Hoja po grebenu nam nudi izjemen razgled na krnico V Kotlu pod ostrimi in neobljudenimi Rokavi. Neustavljivo privlačen svet, divjina, tišina in lepota, ki vabijo.

Prvotni križ na Škrlatici so postavili Skalaši leta 1934 v spomin na prijatelja, ki se je ponesrečil v gorah. Leta 1953 so neznanci križ podrli in pahnili v severozahodne stene, leta 1996 pa so na vrhu postavili kopijo prvotnega križa.

Škrlatica ponudi veličasten, mogočen razgled: Krnica, Špik, Martuljške Ponce, Oltarji, Rokavi, Dolkova špica, Cmir in seveda triglavsko kraljestvo. Prisojnik se nam od tod odpre v vsej svoji gmoti, sosed Razor pa ima povsem drugačno obliko.

Sestopimo po poti vzpona, edino, če želimo nadaljevati do Pogačnikovega doma na Kriških podih, bomo ubrali drugo pot, preko Rdeče škrbine.

Ena od zahtev vzpona na Škrlatico je znani slovenski pregovor Rana ura zlata ura. Spodnji del poti je namreč tudi v zgodnjih urah lahko vroč, zatohel, soparen, zato bodimo zgodnji, da nam ne bo kapljalo od riti in glave. A glede na trenutno vreme, se tega ni za bati.

Nadmorska višina: 2740 m

Višinska razlika: 1723 m

Trajanje: 9 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic